Rutina pomaga urediti dan in nudi občutek varnosti

Rutina pomaga urediti dan in nudi občutek varnosti

Rutina pomaga urediti dan in nudi občutek varnosti

Apolonija Rajh

Foto: Freepik/gpointstudio

Zaradi načina, kako demenca vpliva na spomin, imajo osebe z demenco večje težave, ko poskušajo narediti nove stvari. So pa lahko uspešne pri vseh znanih stvareh, kot so znani obrazi, znano okolje, znana hrana… Dejavnosti, kot so oblačenje, nega, kopanje in prehranjevanje, lahko tvorijo vzorec v vsakdanjem življenju. Rutine pomagajo osebi z demenco vedeti, kaj lahko pričakuje in ji pomagajo, da še naprej dela stvari sama. S tem se bo tudi bolje počutila.

Prednosti rutine

Učenje in kratkoročni spomin sta običajno prva kognitivna procesa, na katera vpliva demenca, vendar navade in globoko zakoreninjeni spomini pogosto izginejo zadnji. Ponavljanje, ki je vključeno v izvajanje vseživljenjskih rutin, lahko pomaga pri ohranjanju orientacije starejših, preprečuje motnje, tesnobo, neugodje in nasprotovanja.

Redno izvajanje dejavnosti, pa naj bo to fizična ali duševna naloga, lahko poveča verjetnost, da ta sposobnost ostane. Predvidljivost rutine lahko zmanjša tesnobo. Oseba z demenco se lahko počuti bolj udobno in samozavestno, če ve, kaj lahko pričakuje, rutina ji daje nekaj neodvisnosti. Dejavnosti, ki jih redno izvaja, kot so dnevno zlaganje perila, pripravljanje jedilnega pribora na mizo in podobno, lahko povečajo samozavest, ker jih lahko oseba izvaja samostojno. Zlasti v zgodnjih fazah demence, ko se oseba pogosteje zaveda kognitivnih pomanjkljivosti, ji je lahko neodvisnost pri nalogi spodbuda.

Prilagajanje rutine

Določanje dnevnega urnika in rutina pa ne pomagata le pri soočanju z izzivi kratkoročne izgube spomina pri osebi z demenco. Zmanjšujeta lahko tudi stres svojca, ki skrbi za osebo z demenco, tako, da je dan bolj organiziran, manjša pa je tudi možnost odzivnega vedenja osebe z demenco.

V blagih in zmernih fazah bolezni je morda potrebno manj spodbujanja, usmerjanja in nadzora, da oseba z demenco upošteva ustaljeno rutino. Če si oseba lažje zapomni, kako in kdaj mora opraviti določene naloge, potem je manj verjetno, da se bomo soočili z odzivnim vedenjem, povezanim z demenco, kot so vznemirjenost in izbruhi, ki pogosto izvirajo iz zmedenosti in frustracije.

Ko oseba z demenco postaja vse bolj prizadeta, moramo njeno rutino prilagoditi, da zagotovimo njeno zdravje in varnost. Čeprav njena dnevna rutina ne bo videti popolnoma enaka, kot je bila, preden se je razvila demenca, je še vedno koristno, da ohranimo nekatere bistvene elemente, kjer je le mogoče.

Ko vzpostavimo rutino, je pomembno, da ji potem čim bolj natančno sledimo, da smo dosledni, torej, da skrbimo, da je vse urejeno v pravem času in pravem zaporedju. Rutina ima velik pomen tudi med bivanjem osebe z demenco v bolnišnici ali v domu za starostnike.

Rutina kot pomoč

Raziskava, ki jo je opravila delovna terapevtka Lisa Patrick kaže, da ohranjanje rutinskih dejavnosti pomaga osebam z demenco med bivanjem v bolnišnici, da ostanejo neodvisni in so prej tudi odpuščeni iz domov.

Rutina je pravzaprav navada, ki jo izvajamo tako pogosto, da ji večinoma sploh ne namenjamo svojih misli. Naj bo to umivanje zob, oblačenje ali pa vožnja s kolesom, vsa ta znanja so integrirana nekje globoko v naših možganih in jih izvajamo podzavestno. Več kot lahko vključimo navad in dejavnosti iz življenja osebe pred napredovanjem demence, tem bolje bo. Prizadevajmo si, da prijetne vidike njihove osebne rutine vključimo med bolj zahtevne ali vsakdanje dejavnosti življenja, kot so kopanje, oblačenje, odvajanje in hranjenje. Če oseba z demenco najbolje deluje ob določenih obdobjih dneva, pa razporedimo najzahtevnejša opravila prav v tem obdobju, ko bo oseba najbolj zbrana.

Research project: Enhancing daily activities and independence for hospitalised people with dementia:

https://www.alzheimers.org.uk/research/our-research/research-projects/routine-activities-dementia-independent-hospital-stay

Morda vas bo zanimalo tudi: 

e-Obvestilnik

Spremljajte najnovejše prispevke in bodite pravočasno obveščeni o novih ponudbah.

S prijaznostjo do boljšega počutja

S prijaznostjo do boljšega počutja

S prijaznostjo do boljšega počutja

Apolonija Rajh

Foto: Freepik/stockman

Če se torej povežemo z neko osebo in smo z njo prijazni, lahko vzpostavimo pozitivni odnos, s tem pa se izognemo osamljenosti in izboljšamo svoje zdravje. Pozitivni odnos znižuje stres, bolečino in krvni tlak, krepi imunsko delovanje, razpoloženje in celo okrevanje po poškodbi.

Zakaj je prijaznost ključ do boljšega počutja?

Študija iz leta 1978, s katero so preučevali povezavo med visokim holesterolom in zdravjem srca pri zajcih, je razkrila, da je zaradi prijaznosti študenta do poskusnega zajčka nastala razlika med zdravim srcem zajca in srcem z maščobnimi oblogami. Študija govori o tem, kako nas lahko prijaznost, ljubezen in močan občutek skupnosti, naredijo bolj zdrave in srečnejše, govori pa o »učinku zajca«.

Leta 1978 je dr. Robert Nerem s svojimi raziskovalci v laboratoriju izvedel preizkus z zajci, da bi ugotovil razmerje med prehrano z visoko vsebnostjo maščob in zdravjem srca. Namesto pričakovanega, zdaj že dolgo dokazanega rezultata, je bilo njegovo odkritje, da so zajci bolj zdravi zaradi prijaznosti. V svoji študiji je dr. Nerem analiziral število maščobnih oblog v majhnih krvnih žilah skupine novozelandskih belih zajcev, potem ko so bili hranjeni z visoko vsebnostjo maščob. Ekipa je pričakovala, da bodo zajci imeli maščobne obloge v svojih majhnih krvnih žilah, ki so sorazmerne z njihovimi visokimi ravnmi holesterola, vendar so prišli do nepričakovanega rezultata, da veliko število zajcev teh oblog ni imelo. Po skrbnem pregledu je ekipa ugotovila, da je za skupino zajcev z veliko bolj zdravimi krvnimi žilami skrbel posebej prijazen študent, ki je z živalmi ravnal z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Opravljena je bila druga podobna študija, ki se osredotoča na vrsto oskrbe, ki so jo prejeli zajci, ki je potrdila, da lahko prijazno zdravljenje dejansko vodi do bolj zdravih zajcev.

Kaj pomeni prijaznost?

Obstaja veliko definicij, kaj pomeni biti prijazen. Nekateri jo opisujejo kot naklonjenost, nežnost, toplina ali skrb. Raziskovalci trdijo, da je prijaznost gesta, ki jo motivirajo pristni, topli občutki do drugih. Prijaznost je opredeljena z našimi dejanji. Ni nujno, da so to velika dejanja. Če poslušamo osebo, ki ima slab dan, pridržimo vrata mimoidočemu ali preprosto sprejemamo ljudi okoli nas, vse to so lahko prijazna dejanja. Pomembno pa je omeniti, da prijaznost vključuje tudi dojemanje drugih, saj naših dejanj, za katera menimo, da so prijazna ali v pomoč, prejemnik morda ne bo vedno zaznal na tak način.

Čeprav ima prijaznost konotacijo, da je nekdo naiven ali šibak, to ni res. Biti prijazen pogosto zahteva pogum in moč. Prijaznost je medosebna veščina, s katero lahko doživimo pozitivne duševne in fizične spremembe z zniževanjem ravni stresa in povečanjem proizvodnje hormonov dobrega počutja v telesu, kot so dopamin, oksitocin in serotonin.

Raziskovalci so ugotovili, da je prijaznost najpomembnejši napovedovalec zadovoljstva in stabilnosti v zakonu in da namenjanje sredstev drugim, namesto, da bi imeli vedno več zase, prinaša trajno dobro počutje. Prijaznost lahko okrepi naše odnose in občutek zadovoljstva v življenju.Prijaznost navsezadnje ne more škoditi. Poskušajmo biti prijazni in se obkrožati s tistimi, ki so prijazni do nas.

Morda vas bo zanimalo tudi: 

e-Obvestilnik

Spremljajte najnovejše prispevke in bodite pravočasno obveščeni o novih ponudbah.

Kako osebi z demenco povemo o smrti svojca ali partnerja?

Kako osebi z demenco povemo o smrti svojca ali partnerja?

Kako osebi z demenco povemo o smrti svojca ali partnerja?

Apolonija Rajh

Foto: Freepik/annastills

Osebi z demenco lahko z žalostno novico povzročimo stisko in morda ne bo mogla predelati informacije. Če pa osebi z demenco ne povemo, da je svojec umrl, ji to lahko prepreči žalovanje. Lahko se počuti prestrašeno in brez podpore, če se ji na primer zdi, da jo je umrla oseba prenehala obiskovati, ne da bi vedela, zakaj. Oseba z demenco lahko ima težave z razmišljanjem in sklepanjem, kar lahko vpliva na to, kako razume in se prilagaja žalovanju. To ne pomeni, da ne more doživeti žalosti in občutiti čustev, ki se pojavijo pri žalovanju.

Če oseba z demenco sprašuje po svojem partnerju, ki je umrl deset let nazaj, ji bomo verjetno to težko razložili. Pojasnimo ji, kaj se je zgodilo, jasno in preprosto. Ne uporabljajmo besed kot »izgubiti« nekoga ali, da je »šel spat«, saj lahko to napačno razumejo. Po potrebi uporabimo govorico telesa in dotik. Ne posredujmo preveč informacij naenkrat. Vzemimo si dovolj časa za pogovor in podporo. Bodimo pripravljeni na ponovitev informacij in poskušajmo biti potrpežljivi. Če je oseba v stiski, ji ponudimo pomiritev, tako, da jo držimo za roko. Če osebi z demenco pomagamo, da se bo počutila varno in imela občutek, da jo podpiramo, bo morda sprejela smrt svojca in spregovorila o svoji stiski in čustvih.

Čeprav bi to bilo trenutno najbolj enostavno, se ne opirajmo na laži. Bolje je, da osebo z demenco zamotimo, kadar sprašuje po umrlem partnerju, in jo npr. vprašamo o kakem doživetju z njim, saj se lahko zgodi, da bo vsakič znova podoživljala njegovo smrt, če bomo ponavljali, da je partner umrl.

Če pa se oseba z demenco zaveda, da njenega partnerja ni več in pogosto še vedno joka za njim ter govori o tem, da ga pogreša, ji damo fotografije partnerja v različnih življenjskih obdobjih, ali pa naredimo fotoknjigo, ki si jo bo lahko ogledala, kadar se bo spomnila nanj. Kadar pa izguba partnerja vpliva na zdravje in kakovost življenja osebe z demenco ter ovira našo nego in skrb zanjo, nas ne bi smelo biti sram poskusiti vse, kar lahko, da zmanjšamo njeno bolečino. Ni pravega ali napačnega odgovora, ki bi deloval za vsako osebo in situacijo. Vedno naredimo to, kar mislimo, da je najboljše za svojca z demenco.

Izguba spomina lahko oteži proces žalovanja

Še ena težka odločitev se pojavi, ko preživeli zakonec ne more obdržati novice, da je njegov partner umrl. Žalost je naravna in normalna po izgubi ljubljene osebe, vendar demenca ta proces oteži. Ali bomo še naprej opominjali osebo z demenco, da je umrl njen bližnji, je v celoti odvisno od nas.

Različni pristopi delujejo bolje na različne ljudi, odvisno od njihovih kognitivnih sposobnosti. Za nekoga, ki je v začetni  fazi demence, se bo verjetno informacija, da njegovega partnerja ni več, izgubila. Morda bi bilo dobro, da ga nekaj tednov pozneje opomnimo. Če se oseba vsakič intenzivno odzove na to novico in dolgoročno vpliva na njeno razpoloženje, vedenje in zdravje, potem je morda pametno, da po določenem poskusnem obdobju ponovno premislimo o tem pristopu. Ne pozabimo, da se oseba z demenco ne more spomniti nečesa, ne glede na to, kako močno se trudimo.

Namesto, da bi osebo v napredni fazi demence  pripeljali v svojo resničnost, se raje postavimo v njeno trenutno resničnost. Če na primer misli, da je trenutno v svojih 20-ih letih, ko se je poročila, bodimo z njo. Če bo postavila vprašanje o svojem partnerju, preusmerimo njeno pozornost na nekaj drugega, na primer: povej mi kakšna je bila poročna zabava ali pa kako je bilo na poročnem potovanju. Pomagamo si lahko tudi s pogovornimi karticami in z njimi preusmerimo pogovor z osebo z demenco na mladost. Vedno vstopajmo v njeno resničnost, saj se na ta način ne bomo počutili, kot da ji lažemo.

Shimshon Rubin S, Manevich A, Issi Doron I. The Two-Track Model of Dementia Grief (TTM-DG): The theoretical and clinical significance of the continuing bond in sickness and in death. Death Studies. 2021; 45:10, 755-771. doi: 10.1080/07481187.2019.1688014

Barenbaum R, Tziraki C, Cohen-Mansfield J. The right to mourn in dementia: To tell or not to tell when someone dies in dementia day care. Death Studies, 41:6, 353-359. doi: 10.1080/07481187.2017.1284953

Pogovorne kartice

Morda vas bo zanimalo tudi: 

e-Obvestilnik

Spremljajte najnovejše prispevke in bodite pravočasno obveščeni o novih ponudbah.

Pozitivni učinki barvanja in risanja na osebe z demenco

Pozitivni učinki barvanja in risanja na osebe z demenco

Pozitivni učinki barvanja in risanja na osebe z demenco

Apolonija Rajh

Foto: Freepik/wavebreakmedia-micro

Barvanje in risanje že dolgo velja za terapevtsko dejavnost, ki je primerna za vse generacije. Že v davni zgodovini so prvi ljudje risali in barvali po jamskih stenah. Čeprav znanstveniki tem jamskim poslikavam pripisujejo bolj versko, obredno oz. šamansko vrednost, so takratni umetniki z njimi zagotovo izražali svoje strahove, želje in domišljijo, ob tem pa ni izključeno, da so uživali in duhovno rasli.

Danes znanstveniki dajejo prednost raziskovanju vpliva terapije z risanjem in barvanjem na osebe s kognitivnimi in vedenjskimi motnjami. Študije so pokazale, da tovrstna terapija pomaga povečati kognitivne funkcije na različnih področjih možganov. Pri osebah z demenco so koristi terapije z risanjem ali barvanjem takoj opazne. Udeleženci kažejo kognitivne in vedenjske izboljšave, povečanje zaupanja, boljšo komunikacijo in socialno interakcijo. Terapija z risanjem in barvanjem je vključujoča in ustvarjalna. Lahko jim vzbudi mirujoče spomine, včasih celo spodbudi govor, ustvarja občutek namena in dosežka in hkrati ponuja priložnost za neverbalno izražanje, izmenjavo čustev, izkušenj in potreb .Pomaga pri splošnem počutju, saj vzbuja občutek miru, užitka in zadovoljstva.

Pri demenci, ki je lokalizirana na levi strani možganov, doživljajo pacienti postopno izgubo jezika, vendar se pri tem lahko pojavi velika vizualna ustvarjalnost. Če tej osebi ponudimo dovolj podpore, bo lahko s to umetnostjo upodabljala spomine iz življenja pred demenco.

Pri preprostem držanju svinčnika ali čopiča, si oseba  izboljša ali povrne spretnost in natančnost rok, s tem si okrepi motorične sposobnosti, posredno pa izboljša funkcionalno gibanje, ravnotežje in koordinacijo. Aktivno si s tem krepi obseg gibanja mišic in sčasoma lahko te veščine preusmeri v samostojne naloge kot je oblačenje in umivanje zob.

Kot pravi Justine Schneider, odsotnost učinkovitih farmakoloških zdravil za osebe z demenco poudarja potencial psihosocialnih posegov za ublažitev posledic demence in izboljšanje kakovosti življenja. Vizualna umetnost, kot jo imenuje Schneiderjeva, ima potencialne koristi za osebe z demenco, saj spodbuja tudi dostojanstvo, avtonomijo, vzajemnost, izogibanje stigme in družbeno vključenost.

Pri raziskavah, ki jih omenja avtorica, so opisani argumenti in dokazi v prid umetnosti pri demenci, pri tem pa poudarja, da so ti razlogi dovolj, da umetnostna terapija postane del vsakodnevne oskrbe.

Podobne rezultate je dala tudi nadzorovana študija o kognitivnih in psiholoških učinkih barvanja in risanja pri bolnikih z blago Alzheimerjevo boleznijo, ki so jo izvedli med devetindvajsetimi naključnimi bolniki z demenco z rahlo zmanjšano kognitivno funkcijo.

Vse več dokazov kaže, da nefarmakološke terapije vplivajo na nevropsihiatrične simptome in kakovost življenja pri ljudeh z Alzheimerjevo boleznijo. Med temi se zdijo umetniški posegi še posebej primerni za rehabilitacijo starejših, saj delujejo tako na kognitivne funkcije kot kakovost življenja. Vendar pa njihove prednosti še niso ustrezno raziskane.

Ameriško združenje za likovno terapijo (AATA) opredeljuje umetniško terapijo kot poklic duševnega zdravja, pri katerem stranke, ki jih vodi umetniški terapevt, uporabljajo umetniške medije, ustvarjalni proces in nastala umetniška dela za raziskovanje svojih občutkov, usklajevanje čustvenih konfliktov, spodbujanje samozavedanja, obvladovanje vedenja in odvisnosti, razvoj socialnih veščin, izboljšanje orientacije v resnici, zmanjšanje tesnobe in povečanje samopodobe.

Tradicionalne terapije so predvsem preproste umetniške dejavnosti, kot so risanje grafitov, slikanje, izdelava kolažev in barvanje, ki so namenjene vodenju pacientov pri ustvarjanju in izražanju občutkov ter deljenju zgodb skozi umetniška dela, ki jim pomagajo pri odvajanju čustev, lajšanju stresa in izboljšanju fiziološkega in duševnega stanja ter razpoloženja med procesom zdravljenja.

         Umetnost se lahko uporablja za zabavo ali odvračanje pozornosti, pa tudi za tolažbo, spodbujanje, pomiritev ali potrditev identitete osebe z demenco. Pravzaprav ni treba čakati, da se oseba z diagnozo demence loti umetniškega raziskovanja ali razširi svojo umetniško prakso. To lahko stori vsak, ki ga skrbi možnost razvoja demence. Umetnost omogoča bogate izkušnje vsem, z diagnozo demence ali brez nje.

 

Schneider J. The Arts as a Medium for Care and Self-Care in Dementia: Arguments and Evidence. Int J Environ Res Public Health. 2018 Jun 1;15(6):1151. doi: 10.3390/ijerph15061151

Wang Q-Y, Li, D-M. Advances in art therapy for patients with dementia. Chinese Nursing Research. 2016; 3. 10.1016/j.cnre.2016.06.011.

Hattori H, Hattori C, Hokao C, Mizushima K, Mase T. Controlled study on the cognitive and psychological effect of coloring and drawing in mild Alzheimer’s disease patients. Geriatr Gerontol Int. 2011 Oct;11(4):431-7. doi: 10.1111/j.1447-0594.2011.00698.x. Epub 2011 Apr 26. PMID: 21518170.

Morda vas bo zanimalo tudi: 

PRVI IZVOD DELOVNIH ZVEZKOV

PRVI IZVOD DELOVNIH ZVEZKOV

“Osnovno vodilo delovnega zvezka je miselna aktivnost, s katero dosežemo vsesplošno boljše delovanje telesnih zmogljivosti. Vaje so zasnovane tako, da lahko z različnimi znanji ali veščinami iščemo poti in strategije za reševanje, ki jih pozneje podzavestno prenašamo v reševanje problemov v vsakdanjem življenju.”

Senzorična stimulacija pri osebah z demenco

Senzorična stimulacija pri osebah z demenco

Dotik je eno najpomembnejših čutil, preko katerega lahko raziskujemo, spoznavamo in se učimo. S pomočjo terapevtskega pristopa senzorične stimulacije lahko blažimo motnje senzornega procesiranja pri osebah z demenco.

e-Obvestilnik

Spremljajte najnovejše prispevke in bodite pravočasno obveščeni o novih ponudbah.

EMPATIJA – ODZIV ČUSTEV

EMPATIJA – ODZIV ČUSTEV

EMPATIJA – ODZIV ČUSTEV

Apolonija Rajh

Foto: Freepik/seventyfour

Nedavni rezultati raziskav kažejo na dva ločena sistema empatije: čustveni sistem, ki podpira našo sposobnost čustvenega vživljanja, in kognitivni sistem, ki vključuje kognitivno razumevanje perspektive drugega. Empatija podpira prilagodljivo socialno vedenje kot sta sodelovanje in pomoč. Je pa tudi vrlina, ki služi kot prilagodljiva strategija uravnavanja čustev, ki jo razvijejo osamljeni ljudje za učinkovito zmanjšanje svoje osamljenosti. Uravnavanje čustev deluje tako, da posamezniku omogoča, da lastni stres namesto v osebno stisko usmeri v empatijo.

Da ima staranje vpliv na empatijo sta v raziskavi ugotovila Janelle Beadle in Christine De la Vega. Ugotovljeno je bilo, da je empatija pri staranju ključna sposobnost, saj vpliva na kakovost odnosov starejših odraslih, zmanjšane ravni pa so povezane z večjo osamljenostjo. Številni starejši odrasli se znajdejo tudi v vlogi negovalca ljubljene osebe, zato je empatija ključnega pomena za uspeh odnosa skrbnik-pacient. Poleg tega so starejši odrasli motivirani za močne čustvene povezave z drugimi. Posledično pa lahko zmanjšanje empatije negativno vpliva na njihove cilje. Vse več je tudi dokazov, da starejši odrasli doživljajo vsaj nekatere spremembe v empatiji, odvisno od domene. Natančneje, raziskava kaže, da imajo starejši odrasli nižjo kognitivno empatijo, to je sposobnost razumevanja misli in občutkov drugih, kot mlajši odrasli, vendar podobno in v nekaterih primerih celo višjo raven čustvene empatije, ki je sposobnost čutiti podobna čustva, ali čutiti sočutje do njih.

Sposobnost empatije je zelo povezana s poznavanjem in pripadnostjo neki skupini. Kadar so nam osebe znane ali pa jih prepoznamo kot del naše skupine, do njih lažje razvijamo empatijo. Pripadnost, podobnost in domačnost krepijo empatijo, osebe, ki so empatične se počutijo bolj istovetne z osebami, ki potrebujejo pomoč, podporo ali sočutje. Zgodi pa se lahko, da osebe morda ne izražajo empatičnega vedenja, ko občutijo empatijo. Ker so naloge s katerimi se soočajo povezane s spretnostmi in sposobnostmi posameznikov in tudi z močjo učinkovitosti, se nekatere osebe izogibajo empatiji, če imajo izbiro. To pomeni, da lahko ima posameznik potencial za empatijo, nima pa optimalnih okolijskih pogojev za izražanje empatije. Empatijo morajo spodbujati ustrezno, čustveno varno okolje, razpoložljivi dejavniki in podpora okolice.

 

Velik pomen ima empatija tudi v zdravstveni oskrbi. Dokazano je, da empatija tako za bolnika, kot za zdravstveno osebje pomaga izboljšati številne vidike zdravstvene oskrbe in zadovoljstvo pacientov. Največ koristnih učinkov empatične komunikacije je v zmanjšanju stresa. Pri negovalni empatiji je poudarek na tem, da izvajalec nege pacientu zagotavlja pozornost in varnost. Neprimerna posledica empatije pa je lahko ta, da se zdravstveno osebje preveč podredi občutkom pacienta in posledično predlaga neprimerno sočutno oskrbo. Vse to lahko vodi do izčrpanosti in izgorelosti zdravstvenega osebja.

Empatija ni v naših genih, lahko pa se jo naučimo. Obstaja več strategij za učenje empatije, za usposabljanje sposobnosti, povezanih z empatijo, z uporabo iluzij, z navidezno resničnostjo, spletno simulacijo, ki je sposobnost predvidevanja čustev drugih in igre vlog s senzoričnim gledališčem, ki temelji na osredotočenju na vse čute razen na vid, saj imamo oči zaprte ali prevezane z ruto. Pri tem vzpostavimo stik s seboj, bolj smo pozorni na dotik, višino glasu, okus. Povsem nova izkušnja in nova vloga nam prebudi občutja »drugega«. Izkustveno učenje kot je učenje komunikacijskih veščin, še posebej empatičnih, bi se moralo izvajat v praktičnem okolju, ki ponuja primerne vsebine.

 

Beadle JN, de la Vega CE. Impact of Aging on Empathy: Review of Psychological and Neural Mechanisms. Front Psychiatry. 2019;10:331. Published 2019 Jun 11. doi:10.3389/fpsyt.2019.00331

Morda vas bo zanimalo tudi: 

e-Obvestilnik

Spremljajte najnovejše prispevke in bodite pravočasno obveščeni o novih ponudbah.