Rutina pomaga urediti dan in nudi občutek varnosti

Rutina pomaga urediti dan in nudi občutek varnosti

Rutina pomaga urediti dan in nudi občutek varnosti

Foto: Freepik/gpointstudio

Zaradi načina, kako demenca vpliva na spomin, imajo osebe z demenco večje težave, ko poskušajo narediti nove stvari. So pa lahko uspešne pri vseh znanih stvareh, kot so znani obrazi, znano okolje, znana hrana… Dejavnosti, kot so oblačenje, nega, kopanje in prehranjevanje, lahko tvorijo vzorec v vsakdanjem življenju. Rutine pomagajo osebi z demenco vedeti, kaj lahko pričakuje in ji pomagajo, da še naprej dela stvari sama. S tem se bo tudi bolje počutila.

Prednosti rutine

Učenje in kratkoročni spomin sta običajno prva kognitivna procesa, na katera vpliva demenca, vendar navade in globoko zakoreninjeni spomini pogosto izginejo zadnji. Ponavljanje, ki je vključeno v izvajanje vseživljenjskih rutin, lahko pomaga pri ohranjanju orientacije starejših, preprečuje motnje, tesnobo, neugodje in nasprotovanja.

Redno izvajanje dejavnosti, pa naj bo to fizična ali duševna naloga, lahko poveča verjetnost, da ta sposobnost ostane. Predvidljivost rutine lahko zmanjša tesnobo. Oseba z demenco se lahko počuti bolj udobno in samozavestno, če ve, kaj lahko pričakuje, rutina ji daje nekaj neodvisnosti. Dejavnosti, ki jih redno izvaja, kot so dnevno zlaganje perila, pripravljanje jedilnega pribora na mizo in podobno, lahko povečajo samozavest, ker jih lahko oseba izvaja samostojno. Zlasti v zgodnjih fazah demence, ko se oseba pogosteje zaveda kognitivnih pomanjkljivosti, ji je lahko neodvisnost pri nalogi spodbuda.

Prilagajanje rutine

Določanje dnevnega urnika in rutina pa ne pomagata le pri soočanju z izzivi kratkoročne izgube spomina pri osebi z demenco. Zmanjšujeta lahko tudi stres svojca, ki skrbi za osebo z demenco, tako, da je dan bolj organiziran, manjša pa je tudi možnost odzivnega vedenja osebe z demenco.

V blagih in zmernih fazah bolezni je morda potrebno manj spodbujanja, usmerjanja in nadzora, da oseba z demenco upošteva ustaljeno rutino. Če si oseba lažje zapomni, kako in kdaj mora opraviti določene naloge, potem je manj verjetno, da se bomo soočili z odzivnim vedenjem, povezanim z demenco, kot so vznemirjenost in izbruhi, ki pogosto izvirajo iz zmedenosti in frustracije.

Ko oseba z demenco postaja vse bolj prizadeta, moramo njeno rutino prilagoditi, da zagotovimo njeno zdravje in varnost. Čeprav njena dnevna rutina ne bo videti popolnoma enaka, kot je bila, preden se je razvila demenca, je še vedno koristno, da ohranimo nekatere bistvene elemente, kjer je le mogoče.

Ko vzpostavimo rutino, je pomembno, da ji potem čim bolj natančno sledimo, da smo dosledni, torej, da skrbimo, da je vse urejeno v pravem času in pravem zaporedju. Rutina ima velik pomen tudi med bivanjem osebe z demenco v bolnišnici ali v domu za starostnike.

Rutina kot pomoč

Raziskava, ki jo je opravila delovna terapevtka Lisa Patrick kaže, da ohranjanje rutinskih dejavnosti pomaga osebam z demenco med bivanjem v bolnišnici, da ostanejo neodvisni in so prej tudi odpuščeni iz domov.

Rutina je pravzaprav navada, ki jo izvajamo tako pogosto, da ji večinoma sploh ne namenjamo svojih misli. Naj bo to umivanje zob, oblačenje ali pa vožnja s kolesom, vsa ta znanja so integrirana nekje globoko v naših možganih in jih izvajamo podzavestno. Več kot lahko vključimo navad in dejavnosti iz življenja osebe pred napredovanjem demence, tem bolje bo. Prizadevajmo si, da prijetne vidike njihove osebne rutine vključimo med bolj zahtevne ali vsakdanje dejavnosti življenja, kot so kopanje, oblačenje, odvajanje in hranjenje. Če oseba z demenco najbolje deluje ob določenih obdobjih dneva, pa razporedimo najzahtevnejša opravila prav v tem obdobju, ko bo oseba najbolj zbrana.

Research project: Enhancing daily activities and independence for hospitalised people with dementia:

https://www.alzheimers.org.uk/research/our-research/research-projects/routine-activities-dementia-independent-hospital-stay

Morda vas bo zanimalo tudi: 

e-Obvestilnik

Spremljajte najnovejše prispevke in bodite pravočasno obveščeni o novih ponudbah.

S prijaznostjo do boljšega počutja

S prijaznostjo do boljšega počutja

S prijaznostjo do boljšega počutja

Foto: Freepik/stockman

Če se torej povežemo z neko osebo in smo z njo prijazni, lahko vzpostavimo pozitivni odnos, s tem pa se izognemo osamljenosti in izboljšamo svoje zdravje. Pozitivni odnos znižuje stres, bolečino in krvni tlak, krepi imunsko delovanje, razpoloženje in celo okrevanje po poškodbi.

Zakaj je prijaznost ključ do boljšega počutja?

Študija iz leta 1978, s katero so preučevali povezavo med visokim holesterolom in zdravjem srca pri zajcih, je razkrila, da je zaradi prijaznosti študenta do poskusnega zajčka nastala razlika med zdravim srcem zajca in srcem z maščobnimi oblogami. Študija govori o tem, kako nas lahko prijaznost, ljubezen in močan občutek skupnosti, naredijo bolj zdrave in srečnejše, govori pa o »učinku zajca«.

Leta 1978 je dr. Robert Nerem s svojimi raziskovalci v laboratoriju izvedel preizkus z zajci, da bi ugotovil razmerje med prehrano z visoko vsebnostjo maščob in zdravjem srca. Namesto pričakovanega, zdaj že dolgo dokazanega rezultata, je bilo njegovo odkritje, da so zajci bolj zdravi zaradi prijaznosti. V svoji študiji je dr. Nerem analiziral število maščobnih oblog v majhnih krvnih žilah skupine novozelandskih belih zajcev, potem ko so bili hranjeni z visoko vsebnostjo maščob. Ekipa je pričakovala, da bodo zajci imeli maščobne obloge v svojih majhnih krvnih žilah, ki so sorazmerne z njihovimi visokimi ravnmi holesterola, vendar so prišli do nepričakovanega rezultata, da veliko število zajcev teh oblog ni imelo. Po skrbnem pregledu je ekipa ugotovila, da je za skupino zajcev z veliko bolj zdravimi krvnimi žilami skrbel posebej prijazen študent, ki je z živalmi ravnal z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Opravljena je bila druga podobna študija, ki se osredotoča na vrsto oskrbe, ki so jo prejeli zajci, ki je potrdila, da lahko prijazno zdravljenje dejansko vodi do bolj zdravih zajcev.

Kaj pomeni prijaznost?

Obstaja veliko definicij, kaj pomeni biti prijazen. Nekateri jo opisujejo kot naklonjenost, nežnost, toplina ali skrb. Raziskovalci trdijo, da je prijaznost gesta, ki jo motivirajo pristni, topli občutki do drugih. Prijaznost je opredeljena z našimi dejanji. Ni nujno, da so to velika dejanja. Če poslušamo osebo, ki ima slab dan, pridržimo vrata mimoidočemu ali preprosto sprejemamo ljudi okoli nas, vse to so lahko prijazna dejanja. Pomembno pa je omeniti, da prijaznost vključuje tudi dojemanje drugih, saj naših dejanj, za katera menimo, da so prijazna ali v pomoč, prejemnik morda ne bo vedno zaznal na tak način.

Čeprav ima prijaznost konotacijo, da je nekdo naiven ali šibak, to ni res. Biti prijazen pogosto zahteva pogum in moč. Prijaznost je medosebna veščina, s katero lahko doživimo pozitivne duševne in fizične spremembe z zniževanjem ravni stresa in povečanjem proizvodnje hormonov dobrega počutja v telesu, kot so dopamin, oksitocin in serotonin.

Raziskovalci so ugotovili, da je prijaznost najpomembnejši napovedovalec zadovoljstva in stabilnosti v zakonu in da namenjanje sredstev drugim, namesto, da bi imeli vedno več zase, prinaša trajno dobro počutje. Prijaznost lahko okrepi naše odnose in občutek zadovoljstva v življenju.Prijaznost navsezadnje ne more škoditi. Poskušajmo biti prijazni in se obkrožati s tistimi, ki so prijazni do nas.

Morda vas bo zanimalo tudi: 

e-Obvestilnik

Spremljajte najnovejše prispevke in bodite pravočasno obveščeni o novih ponudbah.

Kognitivne sposobnosti, ki se poslabšajo s staranjem

Kognitivne sposobnosti, ki se poslabšajo s staranjem

Kognitivne sposobnosti, ki se poslabšajo s staranjem

Foto: Freepik/freepik

Številne možganske spremembe imajo posledice, ki jih komaj zaznamo, druge pa lahko močno vplivajo na našo kvaliteto življenja. V nadaljevanju si bomo pogledali, katere kognitivne sposobnosti se s staranjem poslabšajo, kaj je “normalno” in kdaj pričakujemo preveč od spomina ter naših možganov.

Kratkotrajni spomin

Iz različnih razlogov se kratkotrajni spomin, ki mu pravimo tudi delovni spomin in nam omogoča spominjanje, kaj v nekem določenem trenutku naredimo, s staranjem slabša. Starejše osebe imajo odličen dolgotrajni spomin, s katerim prikličejo vse podrobnosti o prijateljih iz otroštva, mestu, v katerem so odraščali in filmih, ki so jih videli v srednji šoli. Pozabijo pa, ali so vzeli zdravilo in kje so odložili očala pred nekaj minutami. Obstajata dve vrsti kratkotrajnega spomina: vizualni in verbalni kratkotrajni spomin. Vizualni kratkotrajni spomin (barva knjige, ki smo jo brali) začne pešati že po 20. letu starosti, nasprotno pa se verbalni kratkotrajni spomin (besede, črke, številke) z leti izboljšuje, če ni kakšnega zdravstvenega razloga, kot sta na primer demenca ali depresija, ki to preprečujeta. Medtem, ko se delovni ali kratkotrajni spomin za pomnjenje informacij, ki so nove in nepovezane z znanimi stvarmi, s staranjem slabša, se lahko kratkotrajni spomin za znane stvari, na katere se dobro spoznamo, s staranjem izboljšuje. Več informacij kot torej dobimo z leti, boljši bo spomin v starosti. 

Epizodični spomin

Ko imamo različne spomine na podobne dogodke ali prostore, možgani ustvarijo spominske sledi, ki vsebujejo informacije za točno določen dogodek ali epizodo. To je epizodični spomin. Sčasoma se spomini na vsak posamezen dogodek povežejo in postanejo del našega osebnega znanja – na primer o mestu, v katerem smo odraščali, ali o starem prijatelju. Takšen dolgotrajni spomin za dejstva, ki se imenuje tudi semantični spomin, se s staranjem ohranja. Natančnih podrobnosti o določenem dogodku se bomo spominjali le, če je bil ta dogodek tudi pomemben za nas (kot sta recimo poroka in selitev v novo hišo). Spomini na druge dogodke običajno zbledijo. Najbrž se ne bomo spomnili, kaj se je zgodilo na nek običajen konec tedna pred desetimi leti ali kaj smo imeli za zajtrk prvi torek v juniju, leta 1995. Informacija, ki je povezana z določeno epizodo, se z leti vedno bolj izgublja, tako, da se tudi ne bomo več spomnili, kaj smo imeli včeraj za zajtrk. To pojasnjuje, zakaj se starejše osebe spominjajo dogodkov iz davne preteklosti, vendar pogosto pozabijo, kaj so počele pred nekaj dnevi. Kljub temu, da se vizualni kratkotrajni in epizodični spomin s staranjem slabšata, prav tako prospektivni spomin (spominjanje, kaj bomo naredili v prihodnosti), pa se semantični spomin ali znanje z leti izboljšuje, kar lahko pogosto nadomesti vrzeli v vizualnem kratkotrajnem epizodičnem spominu.

Osredotočenost

S staranjem se slabša tudi sposobnost osredotočanja in zbranosti. To pomeni, da bo trajalo dlje časa, preden bomo recimo knjigo prebrali do konca. Kar hitro nas lahko zmotijo hrup ali druge okoliščine, ki zahtevajo našo pozornost. Branje knjige ob gledanju televizije je za nekatere velik izziv, za druge preprosto nemogoče. Če pri sebi opazimo moteče dejavnike je pomembno, da si okolje prilagodimo do te mere, da v njem čutimo umirjenost in sproščenost ob opravljanju aktivnosti za katero vemo, da od nas zahteva večjo mero napora.

Hitrost

S staranjem se slabšata odzivni čas in hitrost, s katero predelamo informacijo. To ne pomeni le, da naši možgani potrebujejo več časa za predelavo informacij, temveč se tudi naše telo odziva počasneje. Pomembno je, da smo pozorni in zagotovimo, da te običajne spremembe ne vplivajo na našo sposobnost pri vožnji avtomobila ali opravljanju določenih nalog, ki zahtevajo odzivnost v delčku sekunde. Upočasnjeno delovanje lahko nadomestimo s tem, da se učimo in pomnimo stvari, ki so za nas pomembne.

A Sharp Brain for Life: Hundreds of ways to maintain your mind and memories. 2016. Readers Digest

Ramovš,J., Kladnik,T. in Knific, B.. 1992. Skupine starih ljudi za samopomoč. Ljubljana: Inštitut za socialno medicino in socialno varstvo

Russel, P. 1990. Knjiga o možganih. Ljubljana: Državna založba Slovenije

Morda vas bo zanimalo tudi: 

e-Obvestilnik

Spremljajte najnovejše prispevke in bodite pravočasno obveščeni o novih ponudbah.

IZVAJANJE VAJ Z ELASTIČNIMI TRAKOVI

IZVAJANJE VAJ Z ELASTIČNIMI TRAKOVI

IZVAJANJE VAJ Z ELASTIČNIMI TRAKOVI

Foto: Freepik/dmytro_sidelnikov

Barvo traku prilagodimo glede na mišice, ki jih krepimo. Pri vajah za roke (ramenski obroč, komolec, zapestje) izberemo lažji trak, pri vadbi za noge (kolk, koleno, gleženj) pa težji trak. Osnova za izvajanje vaj je vedno rahlo napet trak, ki ga ovijemo okrog dlani ali stopala, dolžina traku pa naj bo nekje med 2 in 2,5 metra.

Da nam trak služi čim dlje, ga ne izpostavljajmo previsokim temperaturam, ostrim predmetom ali dolgim nohtom. Nikoli ne uporabljajmo traku, ki je že natrgan ali ima luknjice. Po vadbi lahko trak očistimo s tekočo vodo in milom in ga obesimo, da se posuši, oziroma se pri čiščenju držimo navodil proizvajalca.

Vaje vedno izvajamo pravilno, četudi naredimo manj ponovitev. Izogibamo se sunkovitim gibom, kar pomeni, da vaje izvajamo enakomerno in počasi, dihamo umirjeno in ne zadržujemo sape. Čim več vaj izvajamo obojestransko, da preprečimo asimetrije v telesu.

NAMEN VAJ

Vaje s trakom lahko izvajamo za preprečevanje:

  • slabe drže,
  • zmanjšane mišične moči in vzdržljivosti,
  • motenj ravnotežja in hoje,
  • omejenega obsega gibljivosti ali dolžine mišic in še kaj.

V nadaljevanju je prikazanih nekaj osnovnih vadbenih idej za krepitev mišic ramenskega obroča in spodnjih okončin. Slikovno je prikazan začetni in končni položaj vsake vaje.

 

IZVAJANJE VAJ

Pri izvajanju krepitvenih vaj za ramenski obroč je pomembno, da najprej poravnamo držo, šele nato začnemo z vadbo. Izvedemo 10 ponovitev vsake vaje, delamo počasi, do bolečine.

1. Dvig rok spredaj:

Stojimo poravnano. Roke so ob telesu, komolci iztegnjeni. Trak namestimo z nogami, z rokami pa ga držimo tako, da je rahlo napet. Roke počasi dvigujemo do višine ramen in počasi spuščamo v začetni položaj. Pri spuščanju ne pustimo, da nam trak sunkovito potegne roke navzdol.

Začetni in končni položaj:

2. Odmik rok od telesa: Stojimo poravnano. Roke so ob telesu, komolci iztegnjeni. Trak ovijemo okrog dlani, da je rahlo napet. Obe roki odmaknemo od telesa in počasi vračamo v začetni položaj.

Začetni in končni položaj:

3. Zunanja rotacija v ramenskem sklepu: Stojimo poravnano. Roke so ob telesu, komolci pokrčeni 90 stopinj. Podlahti počasi odmaknemo navzven in jih nato vrnemo v začetni položaj.

Začetni in končni položaj:

4. Horizontalna abdukcija v ramenskem sklepu: Stojimo poravnano. Roke so v predročenju. Trak je rahlo napet. Roki odročimo in pazimo da roke ostanejo v isti višini kot so ramena. Počasi in kontrolirano vrnemo roke v začetni položaj.

Začetni in končni položaj:

Pri izvajanju krepitvenih vaj za spodnje okončine vaje izvajamo počasi, do bolečine. Izvedemo 10 ponovitev vsake vaje.

1. Pokrčenje kolka in kolena: Ležimo na hrbtu z oporo na komolcih. Trak ovijemo okrog stopala tiste noge, ki jo bomo pokrčili. Trak je rahlo napet. Nogo pokrčimo v kolku in kolenu in počasi vračamo v začetni položaj.

Začetni in končni položaj:

2. Odmik noge: Vaja se lahko izvaja na dva načina, in sicer leže na boku in/ali leže na hrbtu.

Na boku: Ležimo poravnani na boku. Trak ovijemo preko stopala noge, ki jo bomo dvigovali proti stropu. Z roko držimo trak, ki je rahlo napet, držimo, z nogo pa ga fiksiramo. Nogo dvigujemo proti stropu in jo počasi vračamo v začetni položaj.

Na hrbtu: Ležimo na hrbtu. Trak ovijemo preko stopala noge, ki jo bomo odmaknili od središčne linije. Z nasprotno roko držimo trak, ki je rahlo napet, z nogo pa ga fiksiramo. Nogo odmaknemo od središčne linije in jo vračamo v začetni položaj.

Začetni in končni položaj na boku:

Začetni in končni položaj na hrbtu:

3. Notranja rotacija v kolku: Ležimo poravnani na boku. Trak ovijemo okrog gležnjev in ga zavežemo. Pokrčimo kolk in koleno, zgornje stopalo počiva na spodnjem. Za izvedbo vaje odmaknemo zgornje stopalo od spodnjega in s tem raztegnemo trak. Kolen ne dvigujemo.

Začetni in končni položaj:

4. Zunanja rotacija v kolku: Vajo lahko izvajamo leže na hrbtu ali boku. V obeh primerih so kolena pokrčena 90 stopinj. Trak ovijemo čez kolena in ga zavežemo. Pri položaju na hrbtu istočasno odmaknemo obe koleni od središčne linije in ju počasi vračamo v začetni položaj. Če vajo izvajamo leže na boku, odmaknemo zgornje koleno od spodnjega. Stopali v obeh primerih ostaneta v stiku in ju ne premikamo.

Začetni in končni položaj na hrbtu:

Začetni in končni položaj na boku:

Morda vas bo zanimalo tudi: 

e-Obvestilnik

Spremljajte najnovejše prispevke in bodite pravočasno obveščeni o novih ponudbah.

UPORABA MEDICINSKO-TEHNIČNIH PRIPOMOČKOV PRI HOJI

UPORABA MEDICINSKO-TEHNIČNIH PRIPOMOČKOV PRI HOJI

UPORABA MEDICINSKO-TEHNIČNIH PRIPOMOČKOV PRI HOJI

Foto: Freepik/freepik

Pripomočke za hojo, kot so bergle, sprehajalne palice ali hodulja, pogosto uporabljamo za razbremenitev spodnjega uda po poškodbi, operaciji, bolečini bodisi v gležnju, kolenu, kolku ali hrbtenici, zaradi oslabelosti mišic in pri motnjah ravnotežja. Pri njihovi uporabi je pomembna pravilna nastavitev višine, ki jo moramo vedno prilagoditi obutvi ki jo nosimo. Prav tako je pomembno, da se naučimo pravilne tehnike hoje.

 

BERGLE

Pri dokomolčnih in podpazdušnih berglah moramo biti pozorni, da pravilno nastavimo višino, ki je prilagojena obutvi in seveda vsakemu posamezniku.

DOKOMOLČNE BERGLE: Najprej se poravnamo. Berglo postavimo 10 cm pred in 15 cm stran od konice stopala. Komolec rahlo pokrčimo, ročaj pa mora biti v višini zapestja iztegnjene roke.

PODPAZDUŠNE BERGLE: Najprej se poravnamo, ramena naj bodo sproščena. Paziti moramo, da bergle ne pritiskajo preveč v pazduho, ker lahko to povzroča pritisk na živce. Med vrhom bergle in pazduho naj ostane približno dva prsta prostora. Del telesne teže prenašamo z rokami, ko se na bergle opiramo.

HOJA Z BERGLAMI

Poznamo več različnih možnosti hoje z berglami.

  • 3-TAKTNA HOJA

Pri 3-taktni hoji uporabljamo 2 bergli. Najpogosteje se uporablja po poškodbi, operaciji ali bolečini, ali pa takrat, ko se poškodovana noga ne sme obremenjevati.

Pri HOJI PO RAVNEM najprej z rokami obe bergli istočasno premaknemo naprej, nato poškodovano nogo položimo med bergli in se z rokami in iztegnjenimi komolci močno upremo na bergli. S tem razbremenimo poškodovano nogo, šele nato pristopimo z zdravo nogo. Paziti moramo, da bergel ne premaknemo predaleč naprej (nevarnost zdrsa).

  • 4-TAKTNA HOJA

Uporabljamo 2 bergli. Primerna je takrat, ko je dovoljeno skoraj popolno obremenjevanje poškodovane noge ali po operaciji hrbtenice.

  1. Najprej premaknemo berglo naprej na nepoškodovani strani.
  2. Naredimo korak naprej s poškodovano nogo.
  3. Premaknemo berglo na poškodovani strani in na koncu.
  4. Naredimo korak naprej z zdravo nogo.
  5. Ponovimo postopek od 1 do 4.
  • 2-TAKTNA HOJA

Uporablja se, kadar imamo slabše ravnotežje, ko je potrebna razbremenitev poškodovane noge ali ko imamo oslabele mišice. Uporabljamo 1 berglo ali sprehajalno palico.

BERGLA (ali sprehajalna palica) JE NA NEPOŠKODOVANI (ZDRAVI) STRANI.

Istočasno naprej premaknemo berglo na zdravi strani in poškodovano nogo. Sledi korak z zdravo nogo. Ta način hoje se uporablja pogosteje.

BERGLA (ali sprehajalna palica) JE NA POŠKODOVANI STRANI.

Istočasno naprej premaknemo berglo na poškodovani strani in poškodovano nogo, sledi zdrava noga. Ta način hoje se uporablja izjemoma.

RECIPROČNA HOJA (dve bergli ali sprehajalni palici)

Istočasno premaknemo nasprotno berglo in spodnji ud, npr. bergla na desni strani in leva noga. S takšno hojo lahko dosegamo večjo hitrost.

 

HOJA PO STOPNICAH

Osnovno pravilo pri hoji po stopnicah je ZDRAVJE GOR, BOLEZEN DOL. Uporabljamo 2 bergli.

Hoja navzgor (zdravje GOR): Postavimo se čim bližje stopnici in se naslonimo na bergle. Na stopnico najprej položimo zdravo nogo, na katero prenesemo težo in se dvignemo. Na isto stopnico položimo bergle, se na njih naslonimo in priključimo poškodovano nogo.

Hoja navzdol (bolezen DOL): Bergle položimo na spodnjo stopnico in se na njih z rokami močno upremo. Poškodovano nogo položimo med bergle in zraven dostopimo z zdravo nogo.

Pri uporabi pripomočkov za hojo previdnost ni odveč. Da bi preprečili možnosti dodatnih poškodb je še posebej potrebno, da smo pazljivi v primeru gladkih, mokrih in neravnih podlag ter tepihov. Vedno imejmo obuto obutev, ki je fiksna in nedrseča (ne natikači). Če imamo zmanjšano mišično moč ter zmanjšano možnost koordinacije in stabilnosti, se bomo namesto bergel odločili za HODULJO.

 

Kako lahko ugotovimo, ali je za nas bolj primerna uporaba hodulje ali bergel? Sedimo na stolu in se z rokami upremo na stol. Če ne moremo dvigniti zadnjice od podlage, se v raje odločimo za hoduljo. V primeru nejasnosti se je najbolje sicer posvetovati z zdravnikom, ki nam medicinsko tehnični pripomoček tudi predpiše, ali s fizioterapevtom.

Morda vas bo zanimalo tudi: 

NAVODILA ZA VAJE S TERAPEVTSKO ŽOGO

NAVODILA ZA VAJE S TERAPEVTSKO ŽOGO

Sistem terapevtske žoge temelji na mnogoterosti kinestetičnih občutkov pri kotaljenju, vodenju, podajanju, metanju in lovljenju. Njen glavni cilj je optimalno ohranjanje in razvijanje gibalnih sposobnosti, predvsem koordinacije gibanja in ravnotežja.

Senzorična stimulacija pri osebah z demenco

Senzorična stimulacija pri osebah z demenco

Dotik je eno najpomembnejših čutil, preko katerega lahko raziskujemo, spoznavamo in se učimo. S pomočjo terapevtskega pristopa senzorične stimulacije lahko blažimo motnje senzornega procesiranja pri osebah z demenco.

Prednosti terapije z lutko

Prednosti terapije z lutko

Terapevtske lutke imajo široko področje uporabe v terapevtske namene. Uporabljajo se v logopediji, delovni terapiji, otroški psihologiji in psihiatriji ter pri odraslih z motnjami v razvoju.

e-Obvestilnik

Spremljajte najnovejše prispevke in bodite pravočasno obveščeni o novih ponudbah.

EMPATIJA – ODZIV ČUSTEV

EMPATIJA – ODZIV ČUSTEV

EMPATIJA – ODZIV ČUSTEV

Foto: Freepik/seventyfour

Nedavni rezultati raziskav kažejo na dva ločena sistema empatije: čustveni sistem, ki podpira našo sposobnost čustvenega vživljanja, in kognitivni sistem, ki vključuje kognitivno razumevanje perspektive drugega. Empatija podpira prilagodljivo socialno vedenje kot sta sodelovanje in pomoč. Je pa tudi vrlina, ki služi kot prilagodljiva strategija uravnavanja čustev, ki jo razvijejo osamljeni ljudje za učinkovito zmanjšanje svoje osamljenosti. Uravnavanje čustev deluje tako, da posamezniku omogoča, da lastni stres namesto v osebno stisko usmeri v empatijo.

Da ima staranje vpliv na empatijo sta v raziskavi ugotovila Janelle Beadle in Christine De la Vega. Ugotovljeno je bilo, da je empatija pri staranju ključna sposobnost, saj vpliva na kakovost odnosov starejših odraslih, zmanjšane ravni pa so povezane z večjo osamljenostjo. Številni starejši odrasli se znajdejo tudi v vlogi negovalca ljubljene osebe, zato je empatija ključnega pomena za uspeh odnosa skrbnik-pacient. Poleg tega so starejši odrasli motivirani za močne čustvene povezave z drugimi. Posledično pa lahko zmanjšanje empatije negativno vpliva na njihove cilje. Vse več je tudi dokazov, da starejši odrasli doživljajo vsaj nekatere spremembe v empatiji, odvisno od domene. Natančneje, raziskava kaže, da imajo starejši odrasli nižjo kognitivno empatijo, to je sposobnost razumevanja misli in občutkov drugih, kot mlajši odrasli, vendar podobno in v nekaterih primerih celo višjo raven čustvene empatije, ki je sposobnost čutiti podobna čustva, ali čutiti sočutje do njih.

Sposobnost empatije je zelo povezana s poznavanjem in pripadnostjo neki skupini. Kadar so nam osebe znane ali pa jih prepoznamo kot del naše skupine, do njih lažje razvijamo empatijo. Pripadnost, podobnost in domačnost krepijo empatijo, osebe, ki so empatične se počutijo bolj istovetne z osebami, ki potrebujejo pomoč, podporo ali sočutje. Zgodi pa se lahko, da osebe morda ne izražajo empatičnega vedenja, ko občutijo empatijo. Ker so naloge s katerimi se soočajo povezane s spretnostmi in sposobnostmi posameznikov in tudi z močjo učinkovitosti, se nekatere osebe izogibajo empatiji, če imajo izbiro. To pomeni, da lahko ima posameznik potencial za empatijo, nima pa optimalnih okolijskih pogojev za izražanje empatije. Empatijo morajo spodbujati ustrezno, čustveno varno okolje, razpoložljivi dejavniki in podpora okolice.

 

Velik pomen ima empatija tudi v zdravstveni oskrbi. Dokazano je, da empatija tako za bolnika, kot za zdravstveno osebje pomaga izboljšati številne vidike zdravstvene oskrbe in zadovoljstvo pacientov. Največ koristnih učinkov empatične komunikacije je v zmanjšanju stresa. Pri negovalni empatiji je poudarek na tem, da izvajalec nege pacientu zagotavlja pozornost in varnost. Neprimerna posledica empatije pa je lahko ta, da se zdravstveno osebje preveč podredi občutkom pacienta in posledično predlaga neprimerno sočutno oskrbo. Vse to lahko vodi do izčrpanosti in izgorelosti zdravstvenega osebja.

Empatija ni v naših genih, lahko pa se jo naučimo. Obstaja več strategij za učenje empatije, za usposabljanje sposobnosti, povezanih z empatijo, z uporabo iluzij, z navidezno resničnostjo, spletno simulacijo, ki je sposobnost predvidevanja čustev drugih in igre vlog s senzoričnim gledališčem, ki temelji na osredotočenju na vse čute razen na vid, saj imamo oči zaprte ali prevezane z ruto. Pri tem vzpostavimo stik s seboj, bolj smo pozorni na dotik, višino glasu, okus. Povsem nova izkušnja in nova vloga nam prebudi občutja »drugega«. Izkustveno učenje kot je učenje komunikacijskih veščin, še posebej empatičnih, bi se moralo izvajat v praktičnem okolju, ki ponuja primerne vsebine.

 

Beadle JN, de la Vega CE. Impact of Aging on Empathy: Review of Psychological and Neural Mechanisms. Front Psychiatry. 2019;10:331. Published 2019 Jun 11. doi:10.3389/fpsyt.2019.00331

Morda vas bo zanimalo tudi: 

e-Obvestilnik

Spremljajte najnovejše prispevke in bodite pravočasno obveščeni o novih ponudbah.