Zaradi načina, kako demenca vpliva na spomin, imajo osebe z demenco večje težave, ko poskušajo narediti nove stvari. So pa lahko uspešne pri vseh znanih stvareh, kot so znani obrazi, znano okolje, znana hrana… Dejavnosti, kot so oblačenje, nega, kopanje in prehranjevanje, lahko tvorijo vzorec v vsakdanjem življenju. Rutine pomagajo osebi z demenco vedeti, kaj lahko pričakuje in ji pomagajo, da še naprej dela stvari sama. S tem se bo tudi bolje počutila.

Prednosti rutine

Učenje in kratkoročni spomin sta običajno prva kognitivna procesa, na katera vpliva demenca, vendar navade in globoko zakoreninjeni spomini pogosto izginejo zadnji. Ponavljanje, ki je vključeno v izvajanje vseživljenjskih rutin, lahko pomaga pri ohranjanju orientacije starejših, preprečuje motnje, tesnobo, neugodje in nasprotovanja.

Redno izvajanje dejavnosti, pa naj bo to fizična ali duševna naloga, lahko poveča verjetnost, da ta sposobnost ostane. Predvidljivost rutine lahko zmanjša tesnobo. Oseba z demenco se lahko počuti bolj udobno in samozavestno, če ve, kaj lahko pričakuje, rutina ji daje nekaj neodvisnosti. Dejavnosti, ki jih redno izvaja, kot so dnevno zlaganje perila, pripravljanje jedilnega pribora na mizo in podobno, lahko povečajo samozavest, ker jih lahko oseba izvaja samostojno. Zlasti v zgodnjih fazah demence, ko se oseba pogosteje zaveda kognitivnih pomanjkljivosti, ji je lahko neodvisnost pri nalogi spodbuda.

Prilagajanje rutine

Določanje dnevnega urnika in rutina pa ne pomagata le pri soočanju z izzivi kratkoročne izgube spomina pri osebi z demenco. Zmanjšujeta lahko tudi stres svojca, ki skrbi za osebo z demenco, tako, da je dan bolj organiziran, manjša pa je tudi možnost odzivnega vedenja osebe z demenco.

V blagih in zmernih fazah bolezni je morda potrebno manj spodbujanja, usmerjanja in nadzora, da oseba z demenco upošteva ustaljeno rutino. Če si oseba lažje zapomni, kako in kdaj mora opraviti določene naloge, potem je manj verjetno, da se bomo soočili z odzivnim vedenjem, povezanim z demenco, kot so vznemirjenost in izbruhi, ki pogosto izvirajo iz zmedenosti in frustracije.

Ko oseba z demenco postaja vse bolj prizadeta, moramo njeno rutino prilagoditi, da zagotovimo njeno zdravje in varnost. Čeprav njena dnevna rutina ne bo videti popolnoma enaka, kot je bila, preden se je razvila demenca, je še vedno koristno, da ohranimo nekatere bistvene elemente, kjer je le mogoče.

Ko vzpostavimo rutino, je pomembno, da ji potem čim bolj natančno sledimo, da smo dosledni, torej, da skrbimo, da je vse urejeno v pravem času in pravem zaporedju. Rutina ima velik pomen tudi med bivanjem osebe z demenco v bolnišnici ali v domu za starostnike.

Rutina kot pomoč

Raziskava, ki jo je opravila delovna terapevtka Lisa Patrick kaže, da ohranjanje rutinskih dejavnosti pomaga osebam z demenco med bivanjem v bolnišnici, da ostanejo neodvisni in so prej tudi odpuščeni iz domov.

Rutina je pravzaprav navada, ki jo izvajamo tako pogosto, da ji večinoma sploh ne namenjamo svojih misli. Naj bo to umivanje zob, oblačenje ali pa vožnja s kolesom, vsa ta znanja so integrirana nekje globoko v naših možganih in jih izvajamo podzavestno. Več kot lahko vključimo navad in dejavnosti iz življenja osebe pred napredovanjem demence, tem bolje bo. Prizadevajmo si, da prijetne vidike njihove osebne rutine vključimo med bolj zahtevne ali vsakdanje dejavnosti življenja, kot so kopanje, oblačenje, odvajanje in hranjenje. Če oseba z demenco najbolje deluje ob določenih obdobjih dneva, pa razporedimo najzahtevnejša opravila prav v tem obdobju, ko bo oseba najbolj zbrana.

Če se torej povežemo z neko osebo in smo z njo prijazni, lahko vzpostavimo pozitivni odnos, s tem pa se izognemo osamljenosti in izboljšamo svoje zdravje. Pozitivni odnos znižuje stres, bolečino in krvni tlak, krepi imunsko delovanje, razpoloženje in celo okrevanje po poškodbi.

Zakaj je prijaznost ključ do boljšega počutja?

Študija iz leta 1978, s katero so preučevali povezavo med visokim holesterolom in zdravjem srca pri zajcih, je razkrila, da je zaradi prijaznosti študenta do poskusnega zajčka nastala razlika med zdravim srcem zajca in srcem z maščobnimi oblogami. Študija govori o tem, kako nas lahko prijaznost, ljubezen in močan občutek skupnosti, naredijo bolj zdrave in srečnejše, govori pa o »učinku zajca«.

Leta 1978 je dr. Robert Nerem s svojimi raziskovalci v laboratoriju izvedel preizkus z zajci, da bi ugotovil razmerje med prehrano z visoko vsebnostjo maščob in zdravjem srca. Namesto pričakovanega, zdaj že dolgo dokazanega rezultata, je bilo njegovo odkritje, da so zajci bolj zdravi zaradi prijaznosti. V svoji študiji je dr. Nerem analiziral število maščobnih oblog v majhnih krvnih žilah skupine novozelandskih belih zajcev, potem ko so bili hranjeni z visoko vsebnostjo maščob. Ekipa je pričakovala, da bodo zajci imeli maščobne obloge v svojih majhnih krvnih žilah, ki so sorazmerne z njihovimi visokimi ravnmi holesterola, vendar so prišli do nepričakovanega rezultata, da veliko število zajcev teh oblog ni imelo. Po skrbnem pregledu je ekipa ugotovila, da je za skupino zajcev z veliko bolj zdravimi krvnimi žilami skrbel posebej prijazen študent, ki je z živalmi ravnal z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Opravljena je bila druga podobna študija, ki se osredotoča na vrsto oskrbe, ki so jo prejeli zajci, ki je potrdila, da lahko prijazno zdravljenje dejansko vodi do bolj zdravih zajcev.

Kaj pomeni prijaznost?

Obstaja veliko definicij, kaj pomeni biti prijazen. Nekateri jo opisujejo kot naklonjenost, nežnost, toplina ali skrb. Raziskovalci trdijo, da je prijaznost gesta, ki jo motivirajo pristni, topli občutki do drugih. Prijaznost je opredeljena z našimi dejanji. Ni nujno, da so to velika dejanja. Če poslušamo osebo, ki ima slab dan, pridržimo vrata mimoidočemu ali preprosto sprejemamo ljudi okoli nas, vse to so lahko prijazna dejanja. Pomembno pa je omeniti, da prijaznost vključuje tudi dojemanje drugih, saj naših dejanj, za katera menimo, da so prijazna ali v pomoč, prejemnik morda ne bo vedno zaznal na tak način.

Čeprav ima prijaznost konotacijo, da je nekdo naiven ali šibak, to ni res. Biti prijazen pogosto zahteva pogum in moč. Prijaznost je medosebna veščina, s katero lahko doživimo pozitivne duševne in fizične spremembe z zniževanjem ravni stresa in povečanjem proizvodnje hormonov dobrega počutja v telesu, kot so dopamin, oksitocin in serotonin.

Raziskovalci so ugotovili, da je prijaznost najpomembnejši napovedovalec zadovoljstva in stabilnosti v zakonu in da namenjanje sredstev drugim, namesto, da bi imeli vedno več zase, prinaša trajno dobro počutje. Prijaznost lahko okrepi naše odnose in občutek zadovoljstva v življenju.Prijaznost navsezadnje ne more škoditi. Poskušajmo biti prijazni in se obkrožati s tistimi, ki so prijazni do nas.

Številne možganske spremembe imajo posledice, ki jih komaj zaznamo, druge pa lahko močno vplivajo na našo kvaliteto življenja. V nadaljevanju si bomo pogledali, katere kognitivne sposobnosti se s staranjem poslabšajo, kaj je “normalno” in kdaj pričakujemo preveč od spomina ter naših možganov.

Kratkotrajni spomin

Iz različnih razlogov se kratkotrajni spomin, ki mu pravimo tudi delovni spomin in nam omogoča spominjanje, kaj v nekem določenem trenutku naredimo, s staranjem slabša. Starejše osebe imajo odličen dolgotrajni spomin, s katerim prikličejo vse podrobnosti o prijateljih iz otroštva, mestu, v katerem so odraščali in filmih, ki so jih videli v srednji šoli. Pozabijo pa, ali so vzeli zdravilo in kje so odložili očala pred nekaj minutami. Obstajata dve vrsti kratkotrajnega spomina: vizualni in verbalni kratkotrajni spomin. Vizualni kratkotrajni spomin (barva knjige, ki smo jo brali) začne pešati že po 20. letu starosti, nasprotno pa se verbalni kratkotrajni spomin (besede, črke, številke) z leti izboljšuje, če ni kakšnega zdravstvenega razloga, kot sta na primer demenca ali depresija, ki to preprečujeta. Medtem, ko se delovni ali kratkotrajni spomin za pomnjenje informacij, ki so nove in nepovezane z znanimi stvarmi, s staranjem slabša, se lahko kratkotrajni spomin za znane stvari, na katere se dobro spoznamo, s staranjem izboljšuje. Več informacij kot torej dobimo z leti, boljši bo spomin v starosti. 

Epizodični spomin

Ko imamo različne spomine na podobne dogodke ali prostore, možgani ustvarijo spominske sledi, ki vsebujejo informacije za točno določen dogodek ali epizodo. To je epizodični spomin. Sčasoma se spomini na vsak posamezen dogodek povežejo in postanejo del našega osebnega znanja – na primer o mestu, v katerem smo odraščali, ali o starem prijatelju. Takšen dolgotrajni spomin za dejstva, ki se imenuje tudi semantični spomin, se s staranjem ohranja. Natančnih podrobnosti o določenem dogodku se bomo spominjali le, če je bil ta dogodek tudi pomemben za nas (kot sta recimo poroka in selitev v novo hišo). Spomini na druge dogodke običajno zbledijo. Najbrž se ne bomo spomnili, kaj se je zgodilo na nek običajen konec tedna pred desetimi leti ali kaj smo imeli za zajtrk prvi torek v juniju, leta 1995. Informacija, ki je povezana z določeno epizodo, se z leti vedno bolj izgublja, tako, da se tudi ne bomo več spomnili, kaj smo imeli včeraj za zajtrk. To pojasnjuje, zakaj se starejše osebe spominjajo dogodkov iz davne preteklosti, vendar pogosto pozabijo, kaj so počele pred nekaj dnevi. Kljub temu, da se vizualni kratkotrajni in epizodični spomin s staranjem slabšata, prav tako prospektivni spomin (spominjanje, kaj bomo naredili v prihodnosti), pa se semantični spomin ali znanje z leti izboljšuje, kar lahko pogosto nadomesti vrzeli v vizualnem kratkotrajnem epizodičnem spominu.

Osredotočenost

S staranjem se slabša tudi sposobnost osredotočanja in zbranosti. To pomeni, da bo trajalo dlje časa, preden bomo recimo knjigo prebrali do konca. Kar hitro nas lahko zmotijo hrup ali druge okoliščine, ki zahtevajo našo pozornost. Branje knjige ob gledanju televizije je za nekatere velik izziv, za druge preprosto nemogoče. Če pri sebi opazimo moteče dejavnike je pomembno, da si okolje prilagodimo do te mere, da v njem čutimo umirjenost in sproščenost ob opravljanju aktivnosti za katero vemo, da od nas zahteva večjo mero napora.

Hitrost

S staranjem se slabšata odzivni čas in hitrost, s katero predelamo informacijo. To ne pomeni le, da naši možgani potrebujejo več časa za predelavo informacij, temveč se tudi naše telo odziva počasneje. Pomembno je, da smo pozorni in zagotovimo, da te običajne spremembe ne vplivajo na našo sposobnost pri vožnji avtomobila ali opravljanju določenih nalog, ki zahtevajo odzivnost v delčku sekunde. Upočasnjeno delovanje lahko nadomestimo s tem, da se učimo in pomnimo stvari, ki so za nas pomembne.