Situacijska gibanja z žogo dodatno vplivajo na razvijanje pozornosti, orientacije v prostoru, hitrosti odzivanja in situacijskega mišljenja. Aktivnosti z žogo morajo imeti funkcijo sprostitve in zabave, ne pa obremenitve. To pomeni, da je proces aktivnosti pomembnejši od končne naloge, da uporabniki uživajo in se veselijo svojega napredka. Potrebno jih je spodbujati k sodelovanju, tako, da jim vajo najprej pokažete, jih motivirate tako, da jim predlagate, da vajo ponovijo še sami. Pri tem je pomembno, da vsak njihov uspeh ali napredek pohvalite. Za večjo motivacijo in boljšo uporabniško izkušnjo lahko na žogo dodate kapljico eteričnega olja (npr. sivke) in s tem izvajate še aromaterapijo. Če aktivnost popestrite še s prijetno glasbo, bo vzdušje popolno. Pri navodilu za uporabo naše terapevtske žoge so upoštevana načela sistematičnosti, postopnosti, individualne obravnave, primernosti in varnosti.

1. Vaja: KOTALJENJE ŽOGE 1

• Žogo primete v levo roko in jo iztegnete,

• prste desne roke položite na žogo,

• s premikanjem prstov začnete žogo kotaliti po levi roki do ramena,

• žogo preprimete z levo roko,

• nadaljujete s kotaljenjem žoge z levo roko preko prsnega koša do prstov desne roke,

• postopek ponovite v obratni smeri.

Vajo večkrat ponovite. Če se uporabnik/-ca med vajo zmede in ne zna več nadaljevati, mu/ji mirno, brez razburjanja vajo ponovno pokažete ali razložite, kako naj vajo nadaljuje. Da sčasoma vaja ne postane preveč monotona, lahko žogo na enak način kotalite tudi preko drugih delov telesa, na primer od levega ramena preko glave do desnega ramena in nazaj, od prsnega koša do kolena leve noge in nazaj, nato do kolena desne noge in nazaj. Žogo pod dlanmi kotalite po mizi naprej – nazaj, levo – desno.

2. Vaja: KOTALJENJE ŽOGE 2

• Z uporabnikom/-co se usedete vsak na svoj konec mize,

• Žogo kotalite po mizi  do uporabnika/-ce in obratno tako, da jo na kratko potisnete od sebe,

• Začnete sami, da pokažete uporabniku/-ci, kako naj ravna,

• Žogo lahko kotalite z eno roko ali izmenično enkrat z levo, drugič z desno roko

• Žogo lahko kotalite s pomočjo obeh rok.

Pri tej vaji se razvija ali ohranja  občutek za kotaljenje žoge, natančnost ter sodelovanje v paru. Sčasoma lahko vaji dodate višjo težavnostno stopnjo tako, da na mizo, kjer žogo kotalite, postavite oviro, skozi katero morate žogo zakotaliti. Ovira je lahko v obliki mostu ali zoženja na straneh.

3. Vaja: VRZI IN ULOVI

• Z uporabnikom/-co se obrneta drug proti drugemu,

• razdalja med obema naj bo najprej okrog enega metra, kasneje jo lahko povečujete,

• cilj vaje je ujeti žogo in jo podati nazaj,

• žogo mečete na različne načine – met izpred prsi, met od spodaj, met izza glave, met z eno roko …,

• uporabnik/-ca naj žogo poskuša loviti (prijeti) enkrat z levo roko, drugič z desno roko in nato še z obema.

Pri tej vaji razvijate ali ohranjate hitrost in koordinacijo telesa ter natančnost zadevanja in lovljenja.

Čustveni in komunikativni dostop do osebe z demenco, ki ga sicer ni več mogoče doseči z neposrednim besednim nagovarjanjem, lahko vzpostavimo preko terapevtskih lutk. Te lahko popolnoma prevzamejo vlogo ljubljene osebe. Zaradi mehkega telesa, velikosti in zgradbe obraza (oči, nos, usta, ušesa in lasje) ter gibljivih okončin, vzbudijo v uporabniku naklonjenost, zaupanje in občutek za skrb. Z njihovo uporabo zmanjšamo anksioznost in stres pri osebah s pomanjkanjem senzoričnega razvoja. Osebe razvijejo empatijo do lutk, vzpostavijo se nova čustva, lutka podpira njihov razvoj in spodbuja razumevanje čustev.

Terapevtske lutke se uspešno uporabljajo tudi pri osebah z demenco. Lutke jim izboljšajo  počutje in povečajo občutek varnosti. Empatični odnos med osebo z demenco in lutko omogoča, da se osebe umirijo zmanjša pa se tudi agresivnost. Dr. Ivo Cilesi iz Bergama v Italiji ugotavlja, da je uvedba terapevtskih lutk pokazala, da je dajanje sedativov bolnikom z vedenjskimi in duševnimi motnjami mogoče zmanjšati, če v terapijo vključimo lutke.

Tudi raziskava, objavljena v reviji Frontiers in Psychology o terapiji z lutkami govori kot o nefarmakološkem posegu, namenjenemu zmanjšanju vedenjskih in psiholoških motenj pri institucionaliziranih bolnikih z demenco. Kot negovalno orodje je bila ta terapija vključena v kontekst ustanov za dolgotrajno oskrbo, v katerih potreba po iskanju rešitev za kognitivne, vedenjske in čustvene težave, ki jih kažejo osebe z demenco, izpolnjuje glavni cilj razvoja dobrih praks oskrbe, osredotočenih na uporabnike in njihove potrebe. Rezultati raziskave podpirajo učinkovitost terapije z lutkami pri spodbujanju in ohranjanju efektivno-odnosne razsežnosti navezanosti in skrbi ter pozornosti in raziskovanja pri bolnikih z napredovalnim stadijem demence. Rezultati raziskave kažejo, da terapija z lutkami spodbuja klinično pomembne izboljšave v sposobnosti povezovanja z okolico. To je lahko pomembno za obvladovanje in oskrbo bolnikov z demenco.

Vedenjske in čustvene motnje pri ljudeh s kognitivnimi motnjami so v resnici zelo pomembne v smislu človeških in finančnih stroškov in so bile v središču več študij, ki za zdravljenje vedenjskih in psiholoških motenj pri bolnikih z demenco priporočajo uporabo nefarmakoloških posegov v kombinaciji z zdravili, ki lahko upoštevajo zgodovino, interese in zmožnosti osebe. Terapija z lutkami kot nefarmakološki poseg za ljudi v napredni fazi demence je v skladu s temi smernicami, njene koristi pa segajo tudi v druge vidike človekovega življenja (vedenje, razpoloženje, čustva, kognicija, afektivnost in socialnost), kot predlaga več znanstvenih del.

Pregledni znanstveni članek so izdali tudi slovenski strokovnjaki, ki v njem raziskujejo, kako terapija z lutko vpliva na osebe z demenco glede na povezanost, družabne stike, dobro počutje in ugodje. Avtorji ugotavljajo, da je za iskanje smisla življenja, doseganja dobrega počutja in vzpostavitve povezanosti osebe z demenco z drugimi, lahko terapija z lutko zelo uporaben nefarmakološki pristop, pri katerem so rezultati vidni že po zelo kratkem času.