Področje v možganih, ki je odgovorno za dotik,  se imenuje somatosenzorni korteks, ki je sposoben zaznave vročine, mraza, pritiska, bolečine in telesnega položaja.  V senzornem sistemu se čutila za sluh, voh okus, vid in tip povezujejo v informacijo o svetu okoli nas in o ustreznem delovanju gibalnega sistema, ravnotežja in  orientacije. Senzorni sistem nam tako s sprejemanjem številnih signalov iz naravnega okolja, prepoznavanjem in povezovanjem zagotavlja notranje predstave zunanjega sveta, ki vplivajo na naša čustva in počutje, motivacijo in gibalno izražanje, vedenje in vedenjske vzorce, spomine.

Osebe z demenco imajo pogosto motnje na področju senzornega procesiranja. Zaradi teh motenj ne prejmejo dovolj senzoričnih informacij ali se na njih nezadostno ali nenavadno odzovejo, oziroma ne zmorejo osmisliti tistega, kar vidijo, čutijo ali slišijo.  Posledično slabše sodelujejo in potrebujejo drugačen pristop. S pomočjo terapevtskega pristopa senzorične stimulacije nudimo osebi z blago ali težjo obliko kognitivne motnje ali z drugo možgansko okvaro, različne čutne dražljaje, ki morajo biti pravilno dozirani, glede na potrebe osebe.

 Primeri čutnih stimulacij za vsakega od čutov pri terapiji s senzorično stimulacijo:

• Vid: vir svetlobe – različne barve in intenzivnosti, slike, materiali različnih optičnih lastnosti – sijoče, odsevno, prozorno.

• Dotik: materiali in predmeti z različnimi površinami – tekstura, mehke otipljive igrače, blazine, odeje, taktilne koke; temperatura – grelno hladilne blazinice, vibracije – masažni stol ali blazina.

• Okus: toplo – hladne pijače, teksturirana hrana – kocke, žele, različni okusi – citrusi, meta, ipd.

• Vonj: aromaterapija – različni vonji cvetja, krzna, hrane, itd.

• Zvok: glasba, instrumenti, vsakdanji predmeti in okolje – ptičje petje, morski valovi, jedilni pribor, ura, itd.

• Gibanje: spodbujanje premikanja rok in glave, različni položaji sedenja, glede na materiale – gugalni stol, vreča s kroglicami ali zrnjem, itd.

Senzorična stimulacija izboljša  občutek udobja in dobrega počutja, lajša stres in bolečino, izboljša komunikacijo in spomin, vidne pa so tudi pozitivne spremembe razpoloženja in vedenja. Raziskave in podrobne študije, ki sta jih izvedla dr.  Anke Jacob in dr. Lesley Collier na Univerzi v Southamptonu in Kingstonu, so pokazale, kakšne so neposredne koristi za osebe z demenco ob uporabi senzorične stimulacije. Izboljšala se je njihova sposobnost za opravljanje vsakodnevnih nalog in motorični zmogljivosti, sposobnost zapomnitve,  presoje, kaj početi v vsakdanjih dejavnostih. V ta namen sta predstavila tudi priročnik za senzorično sobo. 

Na Norveškem so iskali način, kako ustvariti medsebojne odnose s senzorično stimulacijo pri oskrbi osebe z demenco. Cilj te dve leti trajajoče raziskave je bil, izboljšati interakcijo med negovalnim osebjem in osebami z demenco v domu starostnikov s pomočjo senzorične stimulacije. Poleg tega je bil cilj raziskati, kako je osebje doživljalo interakcijo z uporabniki, ki trpijo zaradi vedenjskih in psiholoških simptomov demence pred, med in po uvedbi senzoričnih stimulacijskih metod v klinično prakso. Izveden je bil intervencijski program, sestavljen iz predavanj in praktičnega vodenja pri senzorični stimulaciji.  S pomočjo senzorične stimulacije so negovalnemu osebju omogočili, da se spoprimejo z izzivnimi situacijami in da pridobijo izkušnje. Raziskava ugotavlja, da senzorična stimulacija zahteva individualno prilagoditev, človeški odnosi pa so predpogoj za uspeh. Senzorična stimulacija je lahko alternativa tabletam in je uporabna v različnih situacijah, vendar je to metoda, pri kateri moramo z uporabnikom najprej vzpostaviti stik, da pri njemu ustvarimo dober občutek. Pri tem se je potrebno zavedati, da se vsak uporabnik pojavlja kot posameznik z različnimi potrebami, ki zahtevajo različne pristope.