Čeprav se morda oseba z demenco ne zaveda svojega stanja, pa se zaradi sprememb svojega čustvenega doživljanja lahko počuti zmedeno. Občutek zmedenosti se pojavi takrat, ko se osebi zdi, da stvari nimajo smisla ali, ko ne ve, kaj bi morala storiti. Morda se počuti jezno ali razburjeno, vendar ne more opisati, zakaj se tako počuti. Zato je dobro, da poznamo njeno preteklo življenje, da osebo opazujemo in ugotovimo, kaj je v tistem trenutku vplivalo na njena čustva.

Oseba z demenco pogosto pozabi dogodke, ki so se zgodili nedavno, medtem, ko se lahko spomni dogodkov iz davne preteklosti. Izguba nedavnega spomina pomeni, da se preteklost začne zlivati s sedanjostjo, kar lahko povzroča neprijetne situacije za svojce.

Kadar se dedek, ki ima demenco, do svojega mladoletnega vnuka grdo obnaša, zamahuje proti njemu ali na njega kriči, kljub temu, da je vnuk do njega prijazen in mu želi pomagati, pomislimo na to, kakšno je bilo dedkovo otroštvo. Morda je imel težave z vrstniki, morda je bil v njegovi mladosti deček, kot je njegov vnuk, ki mu je nenehno nagajal in ga ni maral. Če dedek ta hip podoživlja svojo mladost, potem lahko razmišlja na način, da je njegov vnuk deček iz njegove mladosti in se zato do njega tako obnaša. Prav zato je pomembno, da poznamo dedkovo preteklo življenje, da bomo situacijo hitro razjasnili in ravnali kot je prav. Kadar bo dedek neprijazen do vnuka, bomo vnuku razložili, zakaj se to dogaja in ga prosili, da se umakne v drug prostor. Ko se bo čez nekaj časa vrnil, bo morda dedek znova ljubeč do njega, saj bo ta trenutek podoživljal sedanjost.

Oseba z demenco včasih doživlja vrsto stanj, v katerih stvari ne doživlja takšne, kot so v resnici, zato o njih razmišlja, kot jih trenutno doživlja.

Kako razmišlja oseba z demenco razlaga v svoji knjigi z naslovom » What Does Dementia Feel Like?« tudi nevroznanstvenica  Dr. Barbara Lipska, z izkušnjami iz prve roke.

ČLANEK

Kako demenca spremeni naše miselne sposobnosti

Lahko se nam zdi, da je oseba z demenco pogosto nerazumna. Potrebno je razumeti, da zaradi prizadetega dela možganov, ki je odgovoren za racionalno razmišljanje, od te osebe ni pričakovati, da bi bila razumna ali racionalna, prav tako, kot ne moremo pričakovati od osebe, ki je slepa, da bi videla ali pa od osebe, ki je gluha, da bo slišala. Zato ne bo nobene koristi, da osebi z demenco razlagamo, zakaj bi morala nekaj narediti. Ko se občutek za resničnost osebe z demenco vse bolj razlikuje od našega, sprejmimo to kot neizogiben rezultat progresivne kognitivne okvare, zato se raje temu prilagajajmo, kot pa, da zahtevamo od osebe, da uporablja veščine, ki ne obstajajo več.

Pomagajmo osebi z demenco najti, kar je izgubila ali pa ji pomagajmo dokončati nalogo. Z našimi lastnimi racionalnimi miselnimi veščinami predvidimo naslednji korak v nalogi in delajmo z njo, namesto da ji ukazujemo. In medtem, ko bomo to počeli, se bo oseba z demenco sprostila, počutila se bo varno, nevede se bo tudi izkustveno učila, pridobila bo občutek, da nam lahko zaupa, da bomo poskrbeli zanjo, kljub njenim naraščajočim potrebam in vse večjo zmedenostjo.

Osebi z demenco lahko z žalostno novico povzročimo stisko in morda ne bo mogla predelati informacije. Če pa osebi z demenco ne povemo, da je svojec umrl, ji to lahko prepreči žalovanje. Lahko se počuti prestrašeno in brez podpore, če se ji na primer zdi, da jo je umrla oseba prenehala obiskovati, ne da bi vedela, zakaj. Oseba z demenco lahko ima težave z razmišljanjem in sklepanjem, kar lahko vpliva na to, kako razume in se prilagaja žalovanju. To ne pomeni, da ne more doživeti žalosti in občutiti čustev, ki se pojavijo pri žalovanju.

Če oseba z demenco sprašuje po svojem partnerju, ki je umrl deset let nazaj, ji bomo verjetno to težko razložili. Pojasnimo ji, kaj se je zgodilo, jasno in preprosto. Ne uporabljajmo besed kot »izgubiti« nekoga ali, da je »šel spat«, saj lahko to napačno razumejo. Po potrebi uporabimo govorico telesa in dotik. Ne posredujmo preveč informacij naenkrat. Vzemimo si dovolj časa za pogovor in podporo. Bodimo pripravljeni na ponovitev informacij in poskušajmo biti potrpežljivi. Če je oseba v stiski, ji ponudimo pomiritev, tako, da jo držimo za roko. Če osebi z demenco pomagamo, da se bo počutila varno in imela občutek, da jo podpiramo, bo morda sprejela smrt svojca in spregovorila o svoji stiski in čustvih.

Čeprav bi to bilo trenutno najbolj enostavno, se ne opirajmo na laži. Bolje je, da osebo z demenco zamotimo, kadar sprašuje po umrlem partnerju, in jo npr. vprašamo o kakem doživetju z njim, saj se lahko zgodi, da bo vsakič znova podoživljala njegovo smrt, če bomo ponavljali, da je partner umrl.

Če pa se oseba z demenco zaveda, da njenega partnerja ni več in pogosto še vedno joka za njim ter govori o tem, da ga pogreša, ji damo fotografije partnerja v različnih življenjskih obdobjih, ali pa naredimo fotoknjigo, ki si jo bo lahko ogledala, kadar se bo spomnila nanj. Kadar pa izguba partnerja vpliva na zdravje in kakovost življenja osebe z demenco ter ovira našo nego in skrb zanjo, nas ne bi smelo biti sram poskusiti vse, kar lahko, da zmanjšamo njeno bolečino. Ni pravega ali napačnega odgovora, ki bi deloval za vsako osebo in situacijo. Vedno naredimo to, kar mislimo, da je najboljše za svojca z demenco.

Izguba spomina lahko oteži proces žalovanja

Še ena težka odločitev se pojavi, ko preživeli zakonec ne more obdržati novice, da je njegov partner umrl. Žalost je naravna in normalna po izgubi ljubljene osebe, vendar demenca ta proces oteži. Ali bomo še naprej opominjali osebo z demenco, da je umrl njen bližnji, je v celoti odvisno od nas.

Različni pristopi delujejo bolje na različne ljudi, odvisno od njihovih kognitivnih sposobnosti. Za nekoga, ki je v začetni  fazi demence, se bo verjetno informacija, da njegovega partnerja ni več, izgubila. Morda bi bilo dobro, da ga nekaj tednov pozneje opomnimo. Če se oseba vsakič intenzivno odzove na to novico in dolgoročno vpliva na njeno razpoloženje, vedenje in zdravje, potem je morda pametno, da po določenem poskusnem obdobju ponovno premislimo o tem pristopu. Ne pozabimo, da se oseba z demenco ne more spomniti nečesa, ne glede na to, kako močno se trudimo.

Namesto, da bi osebo v napredni fazi demence  pripeljali v svojo resničnost, se raje postavimo v njeno trenutno resničnost. Če na primer misli, da je trenutno v svojih 20-ih letih, ko se je poročila, bodimo z njo. Če bo postavila vprašanje o svojem partnerju, preusmerimo njeno pozornost na nekaj drugega, na primer: povej mi kakšna je bila poročna zabava ali pa kako je bilo na poročnem potovanju. Pomagamo si lahko tudi s pogovornimi karticami in z njimi preusmerimo pogovor z osebo z demenco na mladost. Vedno vstopajmo v njeno resničnost, saj se na ta način ne bomo počutili, kot da ji lažemo.