Čeprav se morda oseba z demenco ne zaveda svojega stanja, pa se zaradi sprememb svojega čustvenega doživljanja lahko počuti zmedeno. Občutek zmedenosti se pojavi takrat, ko se osebi zdi, da stvari nimajo smisla ali, ko ne ve, kaj bi morala storiti. Morda se počuti jezno ali razburjeno, vendar ne more opisati, zakaj se tako počuti. Zato je dobro, da poznamo njeno preteklo življenje, da osebo opazujemo in ugotovimo, kaj je v tistem trenutku vplivalo na njena čustva.

Oseba z demenco pogosto pozabi dogodke, ki so se zgodili nedavno, medtem, ko se lahko spomni dogodkov iz davne preteklosti. Izguba nedavnega spomina pomeni, da se preteklost začne zlivati s sedanjostjo, kar lahko povzroča neprijetne situacije za svojce.

Kadar se dedek, ki ima demenco, do svojega mladoletnega vnuka grdo obnaša, zamahuje proti njemu ali na njega kriči, kljub temu, da je vnuk do njega prijazen in mu želi pomagati, pomislimo na to, kakšno je bilo dedkovo otroštvo. Morda je imel težave z vrstniki, morda je bil v njegovi mladosti deček, kot je njegov vnuk, ki mu je nenehno nagajal in ga ni maral. Če dedek ta hip podoživlja svojo mladost, potem lahko razmišlja na način, da je njegov vnuk deček iz njegove mladosti in se zato do njega tako obnaša. Prav zato je pomembno, da poznamo dedkovo preteklo življenje, da bomo situacijo hitro razjasnili in ravnali kot je prav. Kadar bo dedek neprijazen do vnuka, bomo vnuku razložili, zakaj se to dogaja in ga prosili, da se umakne v drug prostor. Ko se bo čez nekaj časa vrnil, bo morda dedek znova ljubeč do njega, saj bo ta trenutek podoživljal sedanjost.

Oseba z demenco včasih doživlja vrsto stanj, v katerih stvari ne doživlja takšne, kot so v resnici, zato o njih razmišlja, kot jih trenutno doživlja.

Kako razmišlja oseba z demenco razlaga v svoji knjigi z naslovom » What Does Dementia Feel Like?« tudi nevroznanstvenica  Dr. Barbara Lipska, z izkušnjami iz prve roke.

ČLANEK

Kako demenca spremeni naše miselne sposobnosti

Lahko se nam zdi, da je oseba z demenco pogosto nerazumna. Potrebno je razumeti, da zaradi prizadetega dela možganov, ki je odgovoren za racionalno razmišljanje, od te osebe ni pričakovati, da bi bila razumna ali racionalna, prav tako, kot ne moremo pričakovati od osebe, ki je slepa, da bi videla ali pa od osebe, ki je gluha, da bo slišala. Zato ne bo nobene koristi, da osebi z demenco razlagamo, zakaj bi morala nekaj narediti. Ko se občutek za resničnost osebe z demenco vse bolj razlikuje od našega, sprejmimo to kot neizogiben rezultat progresivne kognitivne okvare, zato se raje temu prilagajajmo, kot pa, da zahtevamo od osebe, da uporablja veščine, ki ne obstajajo več.

Pomagajmo osebi z demenco najti, kar je izgubila ali pa ji pomagajmo dokončati nalogo. Z našimi lastnimi racionalnimi miselnimi veščinami predvidimo naslednji korak v nalogi in delajmo z njo, namesto da ji ukazujemo. In medtem, ko bomo to počeli, se bo oseba z demenco sprostila, počutila se bo varno, nevede se bo tudi izkustveno učila, pridobila bo občutek, da nam lahko zaupa, da bomo poskrbeli zanjo, kljub njenim naraščajočim potrebam in vse večjo zmedenostjo.