Osebi z demenco lahko z žalostno novico povzročimo stisko in morda ne bo mogla predelati informacije. Če pa osebi z demenco ne povemo, da je svojec umrl, ji to lahko prepreči žalovanje. Lahko se počuti prestrašeno in brez podpore, če se ji na primer zdi, da jo je umrla oseba prenehala obiskovati, ne da bi vedela, zakaj. Oseba z demenco lahko ima težave z razmišljanjem in sklepanjem, kar lahko vpliva na to, kako razume in se prilagaja žalovanju. To ne pomeni, da ne more doživeti žalosti in občutiti čustev, ki se pojavijo pri žalovanju.

Če oseba z demenco sprašuje po svojem partnerju, ki je umrl deset let nazaj, ji bomo verjetno to težko razložili. Pojasnimo ji, kaj se je zgodilo, jasno in preprosto. Ne uporabljajmo besed kot »izgubiti« nekoga ali, da je »šel spat«, saj lahko to napačno razumejo. Po potrebi uporabimo govorico telesa in dotik. Ne posredujmo preveč informacij naenkrat. Vzemimo si dovolj časa za pogovor in podporo. Bodimo pripravljeni na ponovitev informacij in poskušajmo biti potrpežljivi. Če je oseba v stiski, ji ponudimo pomiritev, tako, da jo držimo za roko. Če osebi z demenco pomagamo, da se bo počutila varno in imela občutek, da jo podpiramo, bo morda sprejela smrt svojca in spregovorila o svoji stiski in čustvih.

Čeprav bi to bilo trenutno najbolj enostavno, se ne opirajmo na laži. Bolje je, da osebo z demenco zamotimo, kadar sprašuje po umrlem partnerju, in jo npr. vprašamo o kakem doživetju z njim, saj se lahko zgodi, da bo vsakič znova podoživljala njegovo smrt, če bomo ponavljali, da je partner umrl.

Če pa se oseba z demenco zaveda, da njenega partnerja ni več in pogosto še vedno joka za njim ter govori o tem, da ga pogreša, ji damo fotografije partnerja v različnih življenjskih obdobjih, ali pa naredimo fotoknjigo, ki si jo bo lahko ogledala, kadar se bo spomnila nanj. Kadar pa izguba partnerja vpliva na zdravje in kakovost življenja osebe z demenco ter ovira našo nego in skrb zanjo, nas ne bi smelo biti sram poskusiti vse, kar lahko, da zmanjšamo njeno bolečino. Ni pravega ali napačnega odgovora, ki bi deloval za vsako osebo in situacijo. Vedno naredimo to, kar mislimo, da je najboljše za svojca z demenco.

Izguba spomina lahko oteži proces žalovanja

Še ena težka odločitev se pojavi, ko preživeli zakonec ne more obdržati novice, da je njegov partner umrl. Žalost je naravna in normalna po izgubi ljubljene osebe, vendar demenca ta proces oteži. Ali bomo še naprej opominjali osebo z demenco, da je umrl njen bližnji, je v celoti odvisno od nas.

Različni pristopi delujejo bolje na različne ljudi, odvisno od njihovih kognitivnih sposobnosti. Za nekoga, ki je v začetni  fazi demence, se bo verjetno informacija, da njegovega partnerja ni več, izgubila. Morda bi bilo dobro, da ga nekaj tednov pozneje opomnimo. Če se oseba vsakič intenzivno odzove na to novico in dolgoročno vpliva na njeno razpoloženje, vedenje in zdravje, potem je morda pametno, da po določenem poskusnem obdobju ponovno premislimo o tem pristopu. Ne pozabimo, da se oseba z demenco ne more spomniti nečesa, ne glede na to, kako močno se trudimo.

Namesto, da bi osebo v napredni fazi demence  pripeljali v svojo resničnost, se raje postavimo v njeno trenutno resničnost. Če na primer misli, da je trenutno v svojih 20-ih letih, ko se je poročila, bodimo z njo. Če bo postavila vprašanje o svojem partnerju, preusmerimo njeno pozornost na nekaj drugega, na primer: povej mi kakšna je bila poročna zabava ali pa kako je bilo na poročnem potovanju. Pomagamo si lahko tudi s pogovornimi karticami in z njimi preusmerimo pogovor z osebo z demenco na mladost. Vedno vstopajmo v njeno resničnost, saj se na ta način ne bomo počutili, kot da ji lažemo.