Nedavni rezultati raziskav kažejo na dva ločena sistema empatije: čustveni sistem, ki podpira našo sposobnost čustvenega vživljanja, in kognitivni sistem, ki vključuje kognitivno razumevanje perspektive drugega. Empatija podpira prilagodljivo socialno vedenje kot sta sodelovanje in pomoč. Je pa tudi vrlina, ki služi kot prilagodljiva strategija uravnavanja čustev, ki jo razvijejo osamljeni ljudje za učinkovito zmanjšanje svoje osamljenosti. Uravnavanje čustev deluje tako, da posamezniku omogoča, da lastni stres namesto v osebno stisko usmeri v empatijo.

Da ima staranje vpliv na empatijo sta v raziskavi ugotovila Janelle Beadle in Christine De la Vega. Ugotovljeno je bilo, da je empatija pri staranju ključna sposobnost, saj vpliva na kakovost odnosov starejših odraslih, zmanjšane ravni pa so povezane z večjo osamljenostjo. Številni starejši odrasli se znajdejo tudi v vlogi negovalca ljubljene osebe, zato je empatija ključnega pomena za uspeh odnosa skrbnik-pacient. Poleg tega so starejši odrasli motivirani za močne čustvene povezave z drugimi. Posledično pa lahko zmanjšanje empatije negativno vpliva na njihove cilje. Vse več je tudi dokazov, da starejši odrasli doživljajo vsaj nekatere spremembe v empatiji, odvisno od domene. Natančneje, raziskava kaže, da imajo starejši odrasli nižjo kognitivno empatijo, to je sposobnost razumevanja misli in občutkov drugih, kot mlajši odrasli, vendar podobno in v nekaterih primerih celo višjo raven čustvene empatije, ki je sposobnost čutiti podobna čustva, ali čutiti sočutje do njih.

Sposobnost empatije je zelo povezana s poznavanjem in pripadnostjo neki skupini. Kadar so nam osebe znane ali pa jih prepoznamo kot del naše skupine, do njih lažje razvijamo empatijo. Pripadnost, podobnost in domačnost krepijo empatijo, osebe, ki so empatične se počutijo bolj istovetne z osebami, ki potrebujejo pomoč, podporo ali sočutje. Zgodi pa se lahko, da osebe morda ne izražajo empatičnega vedenja, ko občutijo empatijo. Ker so naloge s katerimi se soočajo povezane s spretnostmi in sposobnostmi posameznikov in tudi z močjo učinkovitosti, se nekatere osebe izogibajo empatiji, če imajo izbiro. To pomeni, da lahko ima posameznik potencial za empatijo, nima pa optimalnih okolijskih pogojev za izražanje empatije. Empatijo morajo spodbujati ustrezno, čustveno varno okolje, razpoložljivi dejavniki in podpora okolice.

Velik pomen ima empatija tudi v zdravstveni oskrbi. Dokazano je, da empatija tako za bolnika, kot za zdravstveno osebje pomaga izboljšati številne vidike zdravstvene oskrbe in zadovoljstvo pacientov. Največ koristnih učinkov empatične komunikacije je v zmanjšanju stresa. Pri negovalni empatiji je poudarek na tem, da izvajalec nege pacientu zagotavlja pozornost in varnost. Neprimerna posledica empatije pa je lahko ta, da se zdravstveno osebje preveč podredi občutkom pacienta in posledično predlaga neprimerno sočutno oskrbo. Vse to lahko vodi do izčrpanosti in izgorelosti zdravstvenega osebja.

Empatija ni v naših genih, lahko pa se jo naučimo. Obstaja več strategij za učenje empatije, za usposabljanje sposobnosti, povezanih z empatijo, z uporabo iluzij, z navidezno resničnostjo, spletno simulacijo, ki je sposobnost predvidevanja čustev drugih in igre vlog s senzoričnim gledališčem, ki temelji na osredotočenju na vse čute razen na vid, saj imamo oči zaprte ali prevezane z ruto. Pri tem vzpostavimo stik s seboj, bolj smo pozorni na dotik, višino glasu, okus. Povsem nova izkušnja in nova vloga nam prebudi občutja »drugega«. Izkustveno učenje kot je učenje komunikacijskih veščin, še posebej empatičnih, bi se moralo izvajat v praktičnem okolju, ki ponuja primerne vsebine.