Silicijev dioksid in silikati so v svoji naravni obliki potreben gradbeni material za gradnjo in vzdrževanje vseh telesnih tkiv. Uporablja se kot nosilna struktura v kosteh, laseh in nohtih, pa tudi v koži, mišicah in organih. Če telesa redno ne oskrbujemo z zadostnimi količinami uporabnih silicijevih spojin, lahko to med drugim vidno poslabša rast las in nohtov. Obstajajo tudi dokazi, da premajhna zaloga silicija vpliva na razvoj osteoporoze. Premalo zaloge silicija lahko sproži različne fizične reakcije in povzroči nelagodje. Pojavi se, kadar dnevna količina silicija v hrani ni zadostna. Reakcije se lahko pojavijo tudi, če se količina silicija, ki ga telo potrebuje, poveča zaradi starosti, predhodnih bolezni ali spremenjenih življenjskih razmer. Nezadostna zaloga silicija je pogosto opažena hkrati s pomanjkanjem drugih mineralov in vitaminov.

V naravi obstaja več oblik silicijevega dioksida. Silicij, ki je njegov sestavni del, je drugi najpogostejši element za kisikom. Obstaja več v vodi topnih oblik silicijevega dioksida, ki jih skupaj imenujemo silicijeva kislina (orto, meta, di in tri-silikati), ki so prisotne v površinski in tekoči vodi v območju od 1 do 100 mg/L. Ortozilna kislina je oblika, ki jo ljudje večinoma absorbiramo in jo najdemo v številnih tkivih, vključno s kostmi, tetivami, aorto, jetri in ledvicami. Prepričljivi podatki kažejo, da je silicijev dioksid bistven za zdravje, čeprav RDI ni bil ugotovljen. Vendar pomanjkanje povzroči deformacije lobanje in perifernih kosti, slabo oblikovane sklepe, zmanjšano vsebnost hrustanca, kolagena in motnje mineralnega ravnovesja v stegnenici in vretencih.

Možen je tudi vpliv silicijevega dioksida v pitni vodi na Alzheimerjevo bolezen in z njo povezane motnje. Silicijev dioksid, prisoten v pitni vodi, je lahko zaščitniški zaradi zmanjšanja kognitivne funkcije, kot je bilo ugotovljeno v več epidemioloških študijah. Podatki francoske kohorte so pokazali, da ima aluminij v pitni vodi škodljiv učinek in povečuje tveganje za kognitivne okvare, kadar so koncentracije silicijevega dioksida nizke. Poleg tega je bilo dokazano, da so bili rezultati kognitivnega testa pozitivno povezani z uživanjem silicijevega dioksida in da je bilo tveganje za Alzheimerjevo bolezen (AD) zmanjšano pri osebah, ki so imele večji dnevni vnos silicijevega dioksida v primerjavi z ostalimi. Silicijev dioksid je verjetno naravni protistrup aluminija in bi lahko imel koristno vlogo z zmanjšanjem biodiponibilnosti aluminija, katerega nevrotoksičnost je zdaj jasno dokazana. Podatki kažejo na možno uporabo silikatov kot terapevtskega sredstva za AD.

Francoski raziskovalci so preučevali povezave med izpostavljenostjo aluminija ali silicijevega dioksida v pitni vodi in tveganjem za upad kognitivnih sposobnosti, demenco in Alzheimerjevo boleznijo pri starejših osebah, ki so ji sledili 15 let (1988-2003). Aktivno so iskali primere demence med osebami, starimi 65 let ali več, ki živijo na 91 civilnih območjih pitne vode v južni Franciji. Ugotovili so, da je   velika poraba aluminija iz pitne vode lahko dejavnik tveganja za Alzheimerjevo bolezen.

Visoka vsebnost silicija je  pomembna ker:

• ni toksičen,

• prehaja tudi preko kože v telo,

• je združljiv z vsemi vrstami zdravljenja,

• ne povzroča neželenih učinkov.

Študija o organskem siliciju je pokazala, da povečane vsebnosti silicijevega dioksida v pitni vodi zmanjšujejo nevarnost za demenco. Nekatere, vendar ne vse, epidemiološke in eksperimentalne študije kažejo, da lahko vrsta silicijevega dioksida zmanjša peroralno absorpcijo aluminija in /ali izboljša izločanje aluminija in zaščito pred škodljivimi učinki, ki jih povzroča aluminij.